Čvrsta krhkost

Rade Šerbedžija je predsinočnjim večkrat zahteval, da mu tehnično osebje prižge vse luči v do kraja zapolnjeni dvorani Kulturnega doma Nova Gorica: ker se je hotel z obiskovalci pomeniti iz oči v oči. Kot se spodobi.

NOVA GORICA>Radetu Šerbedžiji (1946), ki ni “samo” veliki igralec rajnke Jugoslavije, Brionov in Hollywooda, marveč že štiri desetletja tudi šansonjer z zajetno malho radoživih in ganljivih pesmi, je v dveh urah in pol kar 28 pesmi pomagal nanizati bend Zapadni kolodvor; v njem družno godejo tamburaš Ranko Burić, harmonikar Marjan Krajna, kontrabasist Jura Vrandečić, kitarista Mario Igrec in Danilo Šerbedžija - Radetov sin, kajpak - ter violinist Antun Stašić. Prvi štirje niso zgolj izvrstni godci, marveč tudi profesorji glasbe, je ponosno oznanil Šerbedžija, nastop pa pričel s trpko ljubezensko Zaboravi. Že ob naslednji, med Silbo in Santa Monico razpeti Imam pjesmu za tebe, je sestopil z odra, pozdravil znance v dvorani in polaskal zbranim: “Slovenščina je najlepši med jugoslovanskimi jeziki. Ko sem igral v vašem gledališču, sem se počutil kot slon v trgovini s porcelanom.” Spraševal se je, ali je naslovno vlogo v uprizoritvi komedije Rogerja Vitraca Volkodlak pred dvema desetletjema odigral na istem odru - nak, odigral jo je na odru stare solkanske gledališke dvorane! -, občinstvo je kar med prepevanjem pobaral, ali je v dvorani morebiti tudi novogoriški igralec in njegov prijatelj Ivo Barišič, hip zatem pa že zajadral v eno svojih slavnejših, Barbaro. Ob njej je prvič omenil velikega Arsena Dedića, čigar liričnosti, melanholije, nostalgije in domala otipljivih podob prepolna poezija se je tega večera večkrat oglasila: med pesmimi Panonske trešnje, Djevojka iz moga kraja, Tvoje nježne godine - Šerbedžija jo je razglasil za svojo najljubšo! - in kajpada med neumrljivo Ne daj se, Ines oglasila čisto na koncu in tako kronala koncert.

Zvrstilo se je tudi več pesmi z albuma Ponekad dolazim, ponekad odlazim, ki ga je bil Šerbedžija predlani posnel s kitaristom Miroslavom Tadićem: poleg naslovne še Moja božićna, Kose boje maka, v slogu ljudske pesmi izklesana Nina Končareva - Šerbedžija jo je napovedal kot izmišljeno štorijo iz “prav teh vaših krajev, kjer sta se bojevali Avstrija in Italija” - in Pjesma za Bekima, v katere besedilu Miljenko Jergović opeva Bekima Fehmiuja; vanj, v “največjega filmskega igralca s tega prostora”, ki je predlani napravil samomor, se je Šerbedžija zamaknjeno vživel s posnemanjem Fehmiujevih gibov iz kultnega filma Zbiralci perja. In z razbijanjem kozarcev: enega mu je v strasti uspelo razbiti, drugi pa se ni pustil zdrobiti. Šansonjer ga je spoštljivo pobral s tal, mu prilepil poljub in ga nepoškodovanega vrnil na mizico.

Ker 8. marca žal ne bo mogel priti v Novo Gorico, je že tega večera svoji pokojni materi Stani iz Vinkovcev in vsem drugim materam posvetil narodno Kad mi pišeš, mila mati. Zapel je še makedonsko pesem in dve ciganski - “Pravijo jim Romi, ampak jaz jih imam rad, obožujem jih in jih kličem Cigani!” -, medtem ko je v Moji slovenski obujal spomin na leto 1992, ko se je v ljubljanskih Fužinah učil slovenščine in tu pa tam popil kavico s predsednikom Milanom Kučanom. S peklenskim ritmom prepreden Povratak ratnika je prelil v italijansko partizansko Bella ciao, v popolnem zatišju pa z neizmerljivo izpovedno močjo odrecitiral temačno, človeške družbe sito in obupa prepolno pesem Pijanstvo, v kateri srbski poet Vladislav Petković Dis (1880-1917) pojasni, zakaj pije: ker ga le mrtvo pijanega ni sram, da je tudi on človek.

Poslušalce je sprva nasmejala, zatem pa globoko vanje usekala belmondovska Do poslednjeg daha, Šerbedžija je na kitaro odbrenkal tri desetletja staro Moj otac, ki jo redko prepeva, današnje slovenske protestnike pa je pozdravil s pesmijo Srećan prosvjetni radnik. Svoji ljubi je vnovič zapel Čekaj me, zlata šestdeseta obudil s šlagerjem Jimmyja Stanića Prolazi sve in se s širokim nasmehom odzibal skozi naslovno pesem filma Sedamdeset i dva dana - uspešno komedijo je predlani po lastnem scenariju posnel Danilo Šerbedžija, ki je glavno vlogo zaupal velikemu igralcu - očku.

Z Muzikanti je Rade Šerbedžija izpovedal ljubezen, ki jo čuti do Vlada Kreslina, ob izteku večera pa vpoklical še Hej brigade, med katerimi mu je glasno pritegnilo občinstvo.ANDRAŽ GOMBAČ

---