Čutijo vsak dih občinstva, vsak premik

Mala dvorana koprskega gledališča je bila pred dnevi prizorišče nevsakdanje gledališke izkušnje. Ustvarila jo je zasedba gledališča Nasmeh, edinega v Sloveniji, ki združuje slepe in slabovidne ljubiteljske igralce. Uprizorili so zahtevno simbolno dramo z naslovom - hja, ironično, prav Slepci.

Slepci na odru koprskega gledališča Foto: Ilona Dolenc
Slepci na odru koprskega gledališča Foto: Ilona Dolenc

KOPER> V gledališču, ki v okviru kulturnega društva Franceta Prešerna iz Žirovnice deluje že 15 let, pilijo svoje igralske veščine slepi in slabovidni iz vse Slovenije. Za seboj imajo že vrsto predstav, predvsem komedij, pravkar pa so na pohodu po slovenskih odrih z dramo Slepci belgijskega avtorja Mauricea Maeterlincka.

Fabula je preprosta: skupina slepcev, ki ostane brez svojega skrbnika, duhovnika, se izgubi na nekem otoku in ves čas išče izhod, pot domov. “V resnici gre za simboliko za današnji svet, za človeštvo nasploh. Vsi iščemo izhode iz takšne in drugačne slepote v življenju, in iščemo jih izven sebe. Sporočilo drame pa je - vsaj jaz ga tako interpretiram - da je rešitev vedno v nas, v medčloveški povezanosti, toplini, razumevanju in ljubezni,” je bistvo Slepcev po predstavi pojasnila Metka Pavšič iz Idrije, ena od igralk z najdaljšim stažem v gledališču Nasmeh, a tudi izkušnjami iz običajnih gledališč.

“V gledališču slepih in slabovidnih, kar mi smo, je vse prilagojeno temu - talne oznake, pristop režiserja ... Med videče igralce pa se moraš znati vključiti. Predvsem je dobro, da te režiser jemlje enakovredno in da verjame vate,” pravi.

Je slepota pri igranju lahko prednost? “Tega vam ne morem povedati, ker nikoli nisem igrala kot videča. Mislim pa, da se morda bolj poglabljamo vase in je naše čutenje drugačno, močnejše. Tudi koncentracija mora biti pri nas za spoznanje boljša. Poleg na tekst in interpretacijo moraš biti pozoren še na gibanje, na soigralce. Gotovo veliko bolj slišimo občinstvo. Jaz čutim vsak dih, vsak premik publike. To je lahko prednost, lahko pa je tudi moteče,” pove, kako kot slepa igralka doživlja oder.

Predstavo so spremljali tudi člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Koper. “Pomembno je, da tudi na tak način pokažemo polnočutečim ljudem, kaj vse znamo in zmoremo,” pravi animator prostočasnih aktivnosti v društvu, Aleksander Novak.“Prav tako pomembno je, da se mi kot slušatelji udeležujemo takšnih dogodkov in se tako uzremo v lastnem zrcalu, hkrati pa je to spodbuda za naše vključevanje v kulturne dejavnosti,” dodaja.

ILONA DOLENC


Najbolj brano