Črpa iz paradoksov

Slikar Enej Gala (1990) meni, da se je dvom kot gibalo razmišljanja in reagiranja pri današnjem človeku že tako udomačil, da so zaradi tega otopeli naši senzorji in da je navada pokopala primaren vzrok dvoma, ki je radovednost. Razstavo je zato naslovil Posledica udomačenega dvoma.

NOVA GORICA > Naslov spominja na Kantovo osrednje filozofsko delo Kritiko čistega uma, Kritiko praktičnega uma in Kritiko razsodne moči, čeprav ni znano, ali se je tudi slikar sam naslonil na to trilogijo. Znano pa je, kot je v pogovoru dejal kustosinji razstave Mojci Valič, da motivi za njegova dela ponavadi izvirajo iz paradoksov, ki se mu v takšni ali drugačni obliki zdijo zanimivi. “Osredotočam se predvsem na nerazumevanje vrzeli med podobo in idejo izraženega v delu,” pravi Enej in še doda, da nikakor ne želi zbegati gledalca, ampak mu podati iztočnice. To stori z vpeljavo realističnih detajlov, ki figurativnost zreducirajo zgolj na funkcijo sledi, prek katere lahko intuitivno pridemo do ideje, ki jo podaja, ne da bi pri tem izgubil svobodo lastne interpretacije.

Gala je galerijo Tir na Mostovni tako spremenil v nekakšno delavnico svobodne interpretacije ali wunderkammer, sobo čudes, kjer so poleg slik na ogled tudi predmeti, raca v kovčku, viseči noj, mali dinozaver, zbirka repov ali glava nekega kosmatinca na obešalniku. Bitja, ki so izstopila iz njegovih slik ali risb.

Ni dvoma, da se avtor sprehaja po umetninah iz zakladnice umetnostne dediščine. Parafrazira znan motiv kopalcev (Cezanne, Picasso) in ga, kot ugotavlja tudi Valičeva, spretno preobrazi v duhu polemičnega pogleda na aktualno družbeno situacijo - kopanje v lastnih iztrebkih. Hrana in iztrebki so tudi sicer njegovo temeljno miselno gradivo. Naslanja se tudi na literarne predloge, razstavi pa tudi lastno pisanje. “Nekatere stvari se občasno zbujajo v besedah,” prav poetično začenja enega od spisov. Piše na papirnata letalca, na papir v kovčku ob mrtvi raci ... Včasih navdih najde v filmu, za sliko Forgive me Ivan (Odpusti mi Ivan) konkretno v Kusturićevem Podzemlju, še bolj konkretno v prizoru, v katerem hendikepiran Ivan s palico napade svojega starejšega brata, ki je kriv za nastalo situacijo. Umirajoči brat pri tem izusti: ”Nema rata dok ne digne ruku brat na brata!” (Ni vojne dokler brat ne udari brata!) ter s tem pokaže na grozljivo jugoslovansko bratomorno vojno.

Celotna razstava je rezultat intenzivnosti, talenta in izvirnosti. Lahko bi rekli, da kaže na svetlo slikarsko kariero avtorja, ki je bil že v času študija nagrajen s štipendijo za perspektivne študente Fundacije Bevilacqua La Masa. Enej študij trenutno nadaljuje s specializacijo pri prof. Carlu di Racu na beneški akademiji in v okviru te pravkar zaključuje študijsko izmenjavo na WDKA (Willem de Kooning Academy) v Rotterdamu na Nizozemskem. KLAVDIJA FIGELJ

---