Črno-bela govorica bistva
Ob obletnici smrti primorskega slikarja, grafika in oblikovalca Dušana Podgornika (1956-2010) je v izolski galeriji Insula odprta razstava njegovega grafičnega cikla Sledi. Grafike, nastale v začetku 90. let, so bile povečini že razstavljene v koprski Meduzi leta 1994. Razstava bo na ogled do 10. maja.
IZOLA > Grafični cikel SlediDušana Podgornika že ob vstopu v galerijo obiskovalca nagovori s trojim: estetsko izčiščenostjo, elementarnim doživetjem, odprtim v duhovno razsežnost, in minljivostjo.
S kako malo “govorjenja” v črno-beli grafični govorici izgovarja Podgornik esencialna vprašanja človekovega bivanja, je presunljivo. En sam zamah je človekova priložnost, da zapusti sledi. V likovni govorici je to roka, ki čez nedefinirano ozadje potegne sled petih prstov. Samo za hip smo namreč tu, da nam blazinice prstov poglobijo odtis v kartonasti matrici, da vedo, da smo nekoč bili.
Ta poteza je hipna in odločna. Avtor se zaveda svoje prvinske danosti, a hkrati tudi odprtosti v iskanje duhovnega. In minljivosti v času. Zdi se, kot da bi bil s tem pomirjen. Opazovalec ne začuti agresivnosti, pač pa spoprijaznjenost s tem, da v svojem obstajanju zapustimo predvsem in samo sledi, drobne sledi. Dušan Podgornik je bil ustvarjalno aktiven več kot trideset let. Njegova ustvarjalnost se je nenehno pretakala med fotografijo, grafiko in slikarstvom. Izjemno visoko kakovost je dosegel tudi na področju oblikovanja knjig, publikacij in notranjosti prostorov, zlasti muzejev.
“Podgornikovo delo je predstavljalo nenehno odkrivanje na področju dvodimenzionalne likovnosti, vendar se s klasično čistim slikarstvom Podgornik ni nikoli zadovoljil. Slikarsko dejanje je zapeljal v polje, kjer je meja grafično-slikarskega precej zabrisana, ustvarjal je ploskovno 'odebeljene' slike-objekte, ki so svoj hibridni status opravičevale v smislu sugestivne podobe - artefakta,” je v katalogu k razstavi zapisal umetnostni zgodovinar in kustos Dejan Mehmedovič.
In res je. Pri vsem, česar se je Podgornik loteval, naletimo na isto prvinsko, arhetipsko podlago, odprto v duhovno razsežnost, ki ima svojo lepoto prav v dovršenosti minimalističnega izraza.
MAJDA SUŠA