• Mehanizem za ustvarjanje napetosti, 2013
    Mehanizem za ustvarjanje napetosti, 2013
    Foto: Matej Vidmar
  • Sanela Jahić
    Sanela Jahić
    Foto: Klavdija Figelj

Človeški faktor moti

sreda, 15. januar 2014, 13:58

Sanela Jahić je bila leta 2011 dobitnica nagrade za najboljši projekt Mednarodnega festivala večmedijske umetnosti Pixxelpoint. Za nagrado si je prislužila razstavo v Mestni galeriji. Pod naslovom I am spending my capital, so jo odprli v petek. Odlična umetnostna inovacija.

NOVA GORICA > Nagrajenka Sanela Jahić (1980), rojena v Kranju, je diplomantka Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, podiplomski študij pa je nadaljevala in magistrirala na Bauhaus Univerzi v Weimarju. Je dobitnica študentske Prešernove nagrade, tretje nagrade Art of Engineering v Berlinu in drugih priznanj.

Novogoriški Pixxelpoint je nagradil njeno instalacijo Pendulum, 2008, nekakšno ideološko napravo, ki je delovala na naslednji način: ko je gledalec pritisnil na gumb, se je plošča z led diodami začela vrteti in ko je dosegla primerno hitrost, je pred gledalcem začela lebdeti hipnotična podoba, skoraj holografski privid v obliki svetlobnega polja. Ko se je nihalo ustavilo, je prikazen izginila, iluzija prenehala. Tedaj je izjavila, da se je navezovala na Kafko.

Sanela izhaja iz delavske družine. V času študija na akademiji je med poletnimi počitnicami delala v proizvodnji, da si je zaslužila za študij. Po zgodbe za razstavo je tokrat šla v tovarno. A ugotavlja, da se je od takrat do danes delavsko okolje precej spremenilo, več je strojev, manj je delavcev, več nadzora, manj svobode govora. Ugotavlja, da se z avtomatizacijo izgublja človeški faktor, kajti ta pomeni možnost napake. In velikokrat je dovolj napaka, tanjša od debeline lasu ...

> O čem ste razmišljali, ko ste se pripravljali za novogoriško razstavo?

“Razmišljala sem na pod-lagi dosedanjega dela, v katerem se dotikam problematike posameznika, družbe, tehnologije, politike, ekonomije. Le da sem doslej delala bolj na abstraktni, teoretski oziroma filozofski ravni, sedaj pa sem osnovo našla na konkretnih pogovorih z delavci v tovarni, ki sem jih posnela in jih predvajam na razstavi. Produkcijo sem želela ozemljiti. Zavedala sem se, da ko delam na podlagi teorije, hitro zaidem v črno- belo dinamiko, na podlagi konkretnih pogovorov pa se pokažejo najrazličnejše družbene sivine.”

> Konkretno vas je zanimal odnos med človekom in strojem? Kaj ugotavljate?

“Zanimal me je oseben odnos človeka in stroja, odnos z vidika delavca in lastnika. Hkrati me je zanimalo, kako se kaže razvoj avtomatizacije in robotizacije in kako se s tem zmanjšuje človeški faktor. Premik je očiten. Še pred kratkim je en človek delal na enem stroju, danes, ko je produkcijski proces tako zelo avtomatiziran, pa en sam delavec skrbi za pet do šest strojev.”

> Kako so vas sprejeli v tovarni?

“Ko sem s kamero hodila po tovarni, sem videla nervozne poglede, ki so me želeli locirati. To sem pokazala z instalacijo, ki kaže, kako se za pisarniškimi zavesami pokaže pogled lastnika, na tleh pod silikonom pa pogled delavca. Gledalec je na mestu, kjer se to soočenje zgodi. Moja osebna izkušnja je, da se je sicer zanimivo pogovarjati z delavci, a problem je, ko ljudje nimajo več svobode povedati, kar mislijo. Vsak se boji za svojo službo. Ko človek izgubi to svobodo, je situacija precej težka.”

> Zakaj ste na razstavo postavili “ Kontejner ”?

“Za to sem se odločila na podlagi pogovora z delavcem, ki v kontejnerju v gramoznici biva sam, že dve leti. Znotraj sem postavila Mehanizem za ustvarjanje napetosti, ki ponazarja trenje dveh knjig, ki sta za današnji čas še kako aktualni; Marxov Kapital in Smrt liberalnega razreda Chrisa Hedgesa. Zakaj? Da bi ponovno premislili vsebino in definirali odnos med teorijo in prakso. Zato tu video z naslovom Štirje delavci in par teorij, v katerem štirje delavci z vlečenjem skušajo ti dve knjigi razkleniti. Knjigi sta namreč prepleteni zgolj s stranmi, vendar se z vlečenjem med stranmi ustvarjata trenje in vakuum, tako da je potrebna res velika sila, da jih razklene. Sama z mehanizmom reproduciram silo štirih delavcev.”

> Kako gledate na tehnološki napredek?

“Tehnološki napredek je sicer olajšal fizično obremenitev človeka, je pa človek pri procesu izrinjen na zaključek, samo znanje o procesu se izgublja, izgubljajo se delovna mesta. Menim, da je vsak tehnološki proces potrebno premisliti, čeprav ta ideja danes zveni precej naivno. Na vsakdanji ravni bi lahko marsikaj naredili na področju tehnoloških “igračk”, ki nas obsedajo in si ne predstavljamo več življenja brez njih.”

> V kakšnem smislu?

“Da bi premislili našo navezavo na tehnološke naprave, kajti vse to lahko postane ena velika distrakcija. Velikokrat namreč dobimo impulze informacij, ki jih v bistvu niti ne potrebujemo, čutimo pa zadoščenje, da smo seznanjeni z vsako minimalnostjo; da smo nenehno dosegljivi, medtem ko nimamo niti trenutka, da bi se ustavili; da bi se ločili od informacijskega šuma in pomislil, na kateri poziciji se sploh nahajamo. Kaj delamo, kakšno je stanje okoli nas. Šum informacij onemogoča pretok misli.”

> Lahko predstavite delo z naslovom Deregulirana vizija?

“V star okvir očal sem vstavila kalejdoskopsko lečo. Ko gledalec skoznjo pogleda kovanec, vidi njegovo multiplicirano vrednost, skozi drugo, navadno lečo, pa realno vrednost. Tako danes deluje kapitalizem, kapital postaja vse bolj fiktivna in vse manj realna vrednost.”

> Razstava je posledica nagrade Pixxelponta 2011. Naslovili ste jo “I am spending my capital” . Kakšen je vaš kapital?

“Z naslovom mislim predvsem na moj idejni kapital, ki ga tukaj pokažem. Nagrada je vedno dobra, zelo sem je bila vesela, je potrditev in dobra referenca. Galerija mi nudi prostor, katalog in razstavnino. Navadno je tako, da nikoli nimaš v celoti pokritih produkcijskih stroškov, a če pri procesu dela naletiš na prave ljudi, se da marsikaj narediti. ”

KLAVDIJA FIGELJ


Povej naprej:

 

Mnenja