Človeka se še nisem naveličal

Valentin Oman ima več strasti. Poleg predanosti slikarstvu, s katerim sobiva že pol stoletja, tudi posebno naklonjenost do krajev v slovenski Istri.

KOPER >Zato ne preseneča, da je pred dvema letoma za trajen dom desetim svojim slikam izbral prav Obalne galerije. Vsa dela, ki jih je slikar iz avstrijske Koroške takrat poklonil piranski galerijski ustanovi, bodo v avli Banke Koper na ogled do oktobra.

Slikarstvo Valentina Omana (1935) si težko predstavljamo brez človeške figure. Ta je nosilec točno določenega sporočila, in tako lahko zapišemo, da Oman ne zmore brez človeka. Spremlja ga, popotnika skozi čas, bitje, ki vseskozi nosi zgodovino, a obenem tava brez spoznanj, ki mu jih je naklonila, izgubljeno, izgnano iz raja in obenem ujeto v zaprti vrt. In ni naključje, da ima “omanovska” figura toliko plasti.

Slikar namreč prav s preizkušanjem različnih tehnik gradi svojo podobo človeka. Te, ki so razstavljene na koprski postavitvi, je ustvaril v svojstvenem spopadu barve in lepila. Trgal je, lepil, pa spet trgal, na “hrasto” naložil barvo, nakar je v to polje zarezal še s črto. V nekaterih drugih ciklusih podobam dodaja črke in besede ter se tako odziva na problematiko dvojezičnih napisov na Avstrijskem Koroškem. Formalno Oman ves čas prehaja od slikarstva k grafiki, temu prilagaja tudi svoje postopke, ki so največkrat na presečišču obeh omenjenih likovnih tehnik.

Njegovo slikarstvo tako vseskozi zaposluje usoda posameznika in človeštva, prav tako se že dolgo ukvarja s pomenom spomina oziroma tistih, ki ga nosijo nam - to je s predniki. Nemalokrat tako gledalec dobi vtis, da Omanove podobe stopajo predenj odete v krpe minulega, v raševino, razcapano od številnih padcev in zdrsov, oropane za človečnost in morda prav zato tako večne. A kljub številnim padcem so videti dostojanstvene, velikokrat pustijo vtis nekakšne sohe, odmeva iz preteklosti, ki se pred očmi materializira kot nekakšne skulpture, lebdeče v vmesnem prostoru med preteklostjo in sedanjostjo. Kot da bi hotel upodobiti Minljivost. “Omanove figure ponekod celo asocirajo na sakralnost in mitično vzvišenost na srednjeveških freskah: so torej nosilke umetnikovega spoštljivega odnosa do preteklosti, do svetosti življenja, zlasti človeka in njegove vloge v kozmosu,” pravi kustosinja Nives Marvin, ki Omana uvršča med angažirane umetnike, saj je v ustvarjalnem procesu mentalno in čustveno okupiran z eksistencialno vsebino.

“Svoje druženje s podobo velikokrat začutim kot Sizifovo delo. Trudim se in si prizadevam, da bi figuro 'zgradil' tako, da bo najbližje tistemu občutju, ki ga v času, ko delam, imam do Človeka. Naredim, kolikor zmorem in znam, potem pa običajno ugotovim, da tega Človeka še vedno nisem našel - da ta podoba ni popolna skladna z mojo vizijo,” pojasnjuje slikar. Čeprav ne skriva, da je zaskrbljen nad usodo človeštva, pa iz njegovih slik veje posebna svetloba, ki deluje kot nosilka (drobcenega) upanja. Tistega, ki se rodi zato, ker zmore odpustiti: ”Ne glede na vse, se človeka še nisem naveličal. Še vedno ga imam rad.” MAKSIMILJANA IPAVEC

---