Človek, vržen v nasilni kaos

Marij Pregelj (1913-1967), eden najpomembnejših avtorjev visokega modernizma, je z “epskim patosom in krikom” upodabljal resničnost svojega časa, tragičnega 20. stoletja. Nekoč je dejal, da stvari ne slika, kakor jih vidi, marveč kakor ve, da so. Njegov pogled se bo prek približno tristotih slik, risb, grafik, knjižnih ilustracij, tapiserij in monumentalnih stenskih mozaikov vse do 20. maja razkrival na veliki retrospektivni razstavi, ki so jo v Moderni galeriji odprli sinoči.

LJUBLJANA > Slikar, ki je razvil svojstven jezik modernistične slikarske poetike ter v slovenski in jugoslovanski prostor vpeljal visoki modernizem svetovnega formata, se v Moderno galerijo vrača prvič po letu 1969.

Takrat so Mariju Preglju pripravili posthumno razstavo, na tokratni retrospektivi, ki jo je zasnovala kustosinja dr. Martina Vovk, pa bo predstavljen najobsežnejši izbor umetnikovih del v zadnjih desetletjih. Večina del prihaja iz institucij, ki po Pregljevem volilu hranita njegovo umetniško zapuščino, ljubljanske Moderne galerije in Muzeja savremene umetnosti v Beogradu, nekaj pa jih je izposojenih iz drugih slovenskih javnih in zasebnih zbirk.

Ob razstavi Marij Pregelj: retrospektiva so v Moderni galeriji izdali tudi katalog z izvirnimi študijami. Ob avtorici razstave, dr. Martini Vovk, ki je napisala tudi uvodnik, so jih prispevali še dr. Marko Jenko, dr. Miklavž Komelj, dr. Katarina Mohar in dr. Tomislav Vignjević, objavljeni pa so tudi ponatisi študij dr. Nadje Zgonik in Svetlane Mitić.

Kustosinja je Pregljevo retrospektivo, ki so jo pripravili ob 50. obletnici umetnikove smrti, zasnovala kronološko, poseben poudarek pa je namenila obdobju v letih 1957-1967, ko je dosegel vrhunec ustvarjanja in ustvaril najbolj mojstrska, danes že ikonična dela slovenske slikarske dediščine modernizma. “Tema Pregljevega slikarstva je vseskozi človeška figura, brez milosti vržena v nesmiselni in nasilni kaos svojega lastnega zgodovinskega trenutka, ki pa se v vedno novih oblikah v človeški zgodovini ciklično vrača: absurd nasilnega uničevalnega stroja iz vojnega taborišča je predpodoba za Pregljeve brezštevilne upodobitve občečloveškega zla, nasilja, (samo)uničenja, bolečine, trpljenja in smrti,” so zapisali v Moderni galeriji, kjer poudarjajo, da Pregljevega človeka po drugi strani zaznamujeta tudi uporna drža in borba, ki terjata preživetje in obstanek tako posamičnega življenja kakor življenja v človeški skupnosti.

Za eno od prelomnic v Pregljevem slikarstvu veljajo knjižne ilustracije Iliade in Odiseje (1949-1950); zanj so bile pomembna, saj so ga vodile k preizkušanju novih načinov modelacije človeške figure.

Po besedah kustosinje je bilo za njegovo ustvarjanje ključno, da se je moral v času, ko je kot mlad umetnik stopil na sceno, soočiti z radikalnimi novostmi in spremenjenim pojmovanjem likovne umetnosti zrelega modernizma v slikarstvu ter izumiti lastno govorico. V Moderni galeriji so zapisali še, da nam Pregelj iz svojega globoko mračnega časa govori “o svojem (in našem) času, o spoznanjih in skrajnostih, o tankih mejah med zamisljivim in nedoumljivim, o tabujih in neizrekljivem v človeški naravi pa tudi o tesnobah človeške skupnosti kot neizogibni usodi bolečega sobivanja”.

---