Človek - zgolj barvna gmota

Slikarja Simona Kocjančiča zanima in vznemirja človek: na njegovi prvi razstavi leta 2006 so prevladovale figure, na postavitvi Čas za igro, ki je od 20. maja na ogled v galeriji Insula, je v ospredju podoba.

IZOLA > Simon Kocjančič (1979, ki živi in ustvarja v Truškah, se v Insuli predstavlja z drugo samostojno slikarsko razstavo. Leta 2006 je v galerijo Krka v Strunjanu postavil akte - figure, ki jih je zaokrožil z dominantno, močno črto. V osmih letih je njegove slike postopoma poselila podoba. Človeška figura se je razrahljala, spustila svoje spone in prek abstrakcije zlezla v gmoto barve: v podobo, ki ima tu in tam kakšen atribut človeškega, vendar ni človeška.

Slike iz cikla Čas za igro so nastajale v zadnjih dveh letih, izhodišče zanje pa je fotografija. Kocjančič fotografira predmete, ko jih preseli na platno in jih oblači v barvno maso, pa to niso več iste reči, ki jih je fotografiral. “Ko gradim podobo, si želim, da nima več lastnosti figure - na platno postavljam neke vrste hibride človeka, živali in predmeta. V mojem slikarstvu ni neposredne družbene kritike, a na platnu človeka na neki način oropam človečnosti, predstavim ga zgolj kot gmoto barve,” pove slikar, ki je leta 2007 diplomiral na ljubljanski Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje. In doda, da slikarstvo kot medij zanj ni bilo nikoli passe: “Ne vem, kako naj drugače povem, zame je slika preprosto vedno 'in'. Je medij, ki so mu napovedovali konec, tako kot knjigi ali vinilki, pa vseeno še vedno vznemirja in je prisoten.”

Sliko, predvsem večje formate, do katerih ima posebno spoštovanje, gradi dolgo, čeprav ima gledalec vtis, da so nastale hitro, da so se podobe na platno zgrnile v erupciji navdiha. O igrivosti in igri znotraj slikarstva pa Simon Kocjančič pravi, da teži k sproščenemu, radostnemu odnosu do ustvarjanja pa tudi do dojemanja umetnosti. Figuro raziskuje tudi v grafiki: doslej se je samostojno predstavil dvakrat, v izolski galeriji Salsaverde in galeriji Pokrajinskega muzeja. V lesorezu in linorezu tam njegove figure živijo drugačno življenje - še bolj so prvinske in neposredne.

Kustos Dejan Mehmedovič pravi, da je pri Kocjančičevem slikarstvu izredno zanimivo prav njegovo zadnje obdobje pa tudi celoten proces njegove razvoja. “Ta izvira iz ekspresivne figuralike, do neke mere določene z intimno zgodbo v ozadju, in prehaja v skoraj abstraktno podobo, pri čemer je njegov osnovni izrazni element kolorit.” Po njegovi oceni dela iz cikla Čas za igro določa ambivalenca - so dinamična, a obenem umirjena: “Nakazano je samo predstava, osebno nima roba in deluje odkrito, javno. 'Čas za igro' je večen, poln simbolne širine in malega pričakovanja, kako bo kocka padla.”MI

---