Čez dan butično, zvečer pa eruptivno

Letošnji festival Punk Rock Holidays 1.3 je vibriral v znamenju poletnega vzdušja, relativno hladne Soče, v kateri so se namakali le najpogumnejši, in občasnih streznitev z neba. Dež, ki je kampiste nekajkrat namočil, ni bil moteč, bil je poletna mana, ki prija razgretim dušam in strastem.

TOLMIN > Oba odra, glavni in manjši na Sotočju, sta izmenično ponujala toliko glasbe, da je ni bilo mogoče použiti v celoti. Zvočna scena je na “punkovskih počitnicah” potekala ves dan, lista nastopajočih pa je bila raznolika in pisana. Že bežen prelet prek napovedanega dogajanja je poslušalcu postregel z vsemi možnimi zvrstmi punka, umanjkale so v glavnem samo najbolj ortodoksne in prvinske oblike, ki so očitno že davno klonile pod pezo komercializacije in pop(ualrnih) mutacij. Čeprav se tudi te sledi še vlečejo. Recimo Propaghandi še užgejo na stare strune, tudi H2O so sekali z jeznimi jeziki, Anti-Flag pa so prave zvezde političnega (anti)marketa.

Če je čez dan koncertna dejavnost delovala bolj butično in komorno (na kakšnem nastopu se je zbralo le po nekaj deset poslušalcev, ki jih je radovednost zvlekla iz njihovih taborov, razmetanih po grmovju ob Soči), pa se je vsak večer vzdušje stopnjevalo do vrelišča, do pravih uživaških erupcij pod glavnim odrom in serijskim skokom z odra.

Oder brez ograje se je izkazal za imeniten prispevek k socializacijskemu kontaktu glasbenikov z občinstvom. Kljub resnim varnostnikom, ki so za vsak primer stali na odru in preveč razgrete “obiskovalce“ ”nežno odlagali nazaj med občinstvo, do kakšnih omembe vrednih incidentov ni prišlo. Nasprotno, zdi se, da je vsem ustrezal tak neposreden koncertni “full contact” - muzičisti so se še bolj zagreli med svojim izvajanjem, skakalci pa so doživljali svoj sekundni občutek sreče, skoka z odra v naročje prijaznih lovilcev.

Punk se je kot glasbena zvrst, če sodimo po nastopajočih skupinah, precej popovsko profiliral. Vsebinsko je še vedno “hud” in kritičen, še vedno rad zaropota v smislu “fuck the system” jeznoritosti, a krik pade med poslušalce bolj kot kakšna meditacijska mantra brez učinka, kot stilna metafora, kot žurovski zapik na zabavi. Vpliv bendov (Green Day, The Offsprig, Blink-182 …), ki so punk počlovečili na youtube vatle in ga raztopili na milijonske množice občudovalcev, je očitno večji, kot bi si želeli. Veliko punka je zato zelo melodičnega, skoraj liričnega, polnega akordov in mehkih zvočnih obkladkov. Če pričakuješ strašno ostrino, kmalu uvidiš, kako je v procesu založniške produkcije nož otopel in ni več sposoben niti pošteno ošiliti svinčnika, kaj šele “zaklati” sistema.

Pa nič zato, punkovskim počitnicam oziroma festivalu Punk Rock Holidays to ni škodilo - mladež, ki je več dni preživela na Sotočju, se bo zagotovo vrnila v ta raj, četudi že naslednji teden ne bo več punkovski, temveč metalski. JOŽE ŠTUCIN

---