Če ne umreš mlad, postaneš star

Zgodba Franeta Tomšiča je zgodba o zvedavem človeku. Odgovore je vedno iskal v znanosti, še najraje z dokazom. Njegov spomin je še danes - pred dnevi je dopolnil 90. let - čil, in ključnih stavkov izpred desetletij se spomni do besede. In še vedno zna biti duhovit, še raje nekoliko piker.

Frane Tomšič Foto: Klavdija Figelj
Frane Tomšič Foto: Klavdija Figelj

NOVA GORICA > Frane Tomšič izvira iz Ilirske Bistrice, a že od leta 1950 živi in dela na Goriškem. Po poklicu je ekonomist, napisal je sedem knjižnih del in številne članke, satire, znanstveno fantastične zgodbe, je tudi član Društva slovenskih pisateljev. Začel je s knjigo Kolobar (1988), v katerem skozi otroške oči gleda na fašizem in to delo ima posebno mesto v njegovem opusu. V knjigi Zrcalo (1992) in Potop (1994) se je ukvarjal z znanstveno fantastiko, Posvečena zemlja (1998) je roman, posvečen Ilirski Bistrici in tragični ljubezenski zgodbi izpred prve svetovne vojne, ki se je tam v resnici tudi dogodila. Knjiga Moje sledi (2004) je avtobiografski roman, v Malem katekizmu (2007) je zbral članke svetovnih in domačih avtorjev o krščanstvu, v zadnjem delu Puščice brez ugovorov (2013) pa objavi lastne polemične članke o vlogi cerkve, ki jih zadnja leta kar aktivno piše.

“Pri trinajstih letih sem se vrnil iz kolonije, kjer je bila stroga, lahko rečem kar vojaška vzgoja, seveda nismo smeli spregovoriti slovensko. Ko sem prišel domov, sem vzel zvezek in začel pisati po bistriško.”

Na vprašanje, ali ima v mislih ali morda na mizi še kakšno romaneskno delo, odgovori, da je napisal vse, kar se mu je zdelo pomembno napisati. Razen ... razen, če ga kakšna izjava teologov podžge, da začne polemizirati v časopisu. A kaj ko se teologi ne odzivajo. Niti eden doslej še ni odgovoril na njegovo pisanje in nešteta vprašanja.

> Čestitke za 90 pomladi. Kako ste jih praznovali?

“Lahko rečem, da je bilo pričakovanje kar veliko, a sedaj, ko je mimo, sem miren, nimam več ambicij. Zase lahko rečem, da sem medicinski fenomen, saj sem v mladosti zbolel in več kot tri leta preživel po bolnicah in zdraviliščih. Leta 1947 so me na Golniku operirali, vzeli so mi šest reber, moja pljuča so tako reducirana na polovico. Bila je zima, sneg se je nalagal na smreke in spomnim se, ko mi je uspelo narediti prve korake in sem prišel do okna. Tedaj sem si želel še vsaj pet let življenja. No, sedaj bi spet lahko rekel še pet let ... Če ne umreš mlad, pač postaneš star.”

> V avtobiografskem romanu Moje sledi opišete zanimivo izkušnjo iz samostana sv. Dominika. Se je še spomnite?

“Med vojno sem bil v zdravilišču nekje v Italiji. Potem so prišli Nemci in nas razmestili, sam sem končal v samostanu sv. Dominika, kjer je sv. Dominik tudi pokopan. Tam se nas je našla ena skupina in ne vem kje smo zvrtali knjigo o zgodovini inkvizicije. Seveda smo jo prebrali. Naneslo pa je, da je bil prav v tem samostanu mlad duhovnik, antifašist, prijeten človek, ki je vedno vabil ljudi, naj vprašajo, če jih kaj zanima. Pa sem začel spraševati. Čudil se je, od kje vse to vem in priznal grehe nekaterih papežev. Rekel sem mu, da so imeli dva tisoč let časa, da se dokažejo, pa je bil zgrožen, češ da ne verjamem v boga. Dodal sem, da vsak dan padajo bombe, v Genovi da so ljudje drli v cerkev na varno, pa jih je bomba pokončala. Sklenil sem, če bi tujec moral bogu vse to pripisati, bi ga preklinjal. Ko sem dejal še o odvezah, ki jih daje cerkev za hudobna dejanja, je nazadnje rekel: 'Če ti misliš in deluješ, kot govoriš, ne potrebuješ nobenega boga.'”

> Dobro ste si zapomnili vse te besede.

“Seveda, do zadnje.”

“V Ilirski Bistrici sem imel učitelja duhovnika, ki nas je pri verouku učil tudi zvezdoslovje.”

> Ste človek 20. stoletja, človek odkritij, razvoja znanosti. Pisati pa ste začeli precej pozno, kajne?

“V Ilirski Bistrici sem imel učitelja duhovnika, ki nas je pri verouku učil tudi zvezdoslovje. Prebral sem vse na to temo, pa tudi biblijo in drugo literaturo. Neprestano sem bral in iskal odgovore. Glede pisanja pa bi rad povedal naslednje. Pri trinajstih letih sem se vrnil iz kolonije, kjer je bila stroga, lahko rečem kar vojaška vzgoja, seveda nismo smeli spregovoriti slovensko. Ko sem prišel domov, sem vzel zvezek in začel pisati po bistriško. Škoda, da se to ni ohranilo, ker to je bilo najbrž tisto najbolj pristno. A kar sem tedaj začel, sem po petdesetih letih 'dokončal' v knjigi Kolobar, ki je izšla leta 1988 in je moje prvo knjižno delo.“

> Dejali ste, da ste bili tako bolni, da bi morali umreti, pa niste. Ste kdaj verjeli v boga?

“Ne. Že kot otrok sem imel pomisleke o obstoju boga. V družini se nas je rodilo deset, bili smo revni. Takrat so rekli, da je otrok toliko, kolikor jih bog da. Pa sem razmišljal, zakaj bogatinom ne da toliko otrok. Zakaj njim da le tri, štiri. Že kot otrok sem se torej spraševal in iskal odgovore.”

> So torej ljudje, ki verujejo v boga in tisti, ki verjamejo v znanost?

“Nekoč sem bral knjigo Il segreto della domanda (Skrivnost vprašanja) in spoznal, da je pomembno postavljati si vprašanja, biti zvedav in iskati odgovore, ki jih ponuja znanost.”

> Ali najdete odgovore na vsa vprašanja?

“Znanost si ne domišlja, da je vse odkrila. Odkrivanje se dogaja postopoma. V srednjem veku so verjeli, da je zemlja ravna plošča in če je kdo v to podvomil, so ga sežgali. Giordano Bruno je trdil, da zemlja ni središče vesolja in je končal na grmadi. Pet let pred njim pa so na Campu del Fiore v Rimu živega sežgali Slovenca Petra Kupljenika, duhovnika z Gorenjske. Pridružil se je Trubarjevemu nauku, zato so ga obsodili v Vidmu na dosmrtno ječo, od koder je pobegnil, pa so ga spet prijeli in poslali v Rim. Bil je pet let v ječi in ker ni preklical svojih pogledov, so ga sežgali. Danes želijo, da bi Evropa slonela na krščanstvu. Vendar Evropa sloni na grški in egipčanski kulturi.”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano