Brez sočutja in ljubezni ni prihodnosti

Še pred začetkom mednarodnega literarnega festivala Fabula so se po Sloveniji zvrstili literarni večeri, ki napovedujejo odmevno dogajanje v prestolnici med 27. februarjem in 9. marcem.

Marjan Tomšič med svojimi bralkami in bralci Foto: Maja Petič Gombač
Marjan Tomšič med svojimi bralkami in bralci Foto: Maja Petič Gombač

KOPER> Tako so na nekakšni Fabuli pred Fabulo v knjigarni Libris članice in člani koprskega slavističnega društva prebirali odlomke iz zadnjega dela trilogije Uroki polne lune pisatelja Marjana Tomšiča, čigar sporočilo o združitvi človeka z naravo je vnovič presunilo.

“Naj se zgodi karkoli - nikoli obupat! Toda kako vztrajati?” je zgolj eno od številnih neposrednih sporočil in pozivov, vtkanih v vsakega od delov trilogije Uroki polne lune Marjana Tomšiča. Člani slavističnega društva so izbrali in prebrali različne, kratke, a obenem sklenjene odlomke, in prav vsak izmed njih je nevede potrdil, kar pisatelj že ves čas zatrjuje in kar je v tretjem delu tudi zapisal: knjigo priporoča v branje tako, da jo bralec odpre naključno. Kajti nastala je na podlagi sanj, ki jih je zapisoval petdeset let, zato pripoved ni klasična, linearna.

Pogovor, ki je sledil branju, je vodila Jasna Čebron in že uvodoma potrdila, da je branje vseh treh delov Urokov polne lune drugačno od prejšnjih Tomšičevih del, tudi zahtevnejše - poprej so bile pripovedi strnjene, z jasno fabulo, tekoče.

In kdaj so sanje vredne zapisa? “Delal sem izbor in za osnovo zapisanega vzel zgolj tiste sanje, za katere sem čutil, da imajo globLje sporočilo; tako, ki velja za vse. Delo je skoraj nemogoče razumeti z razumom, ker gre za drobce, ki se v celoto povezujejo samo s pomočjo nezavednega,” pravi Tomšič, ki je globoko prepričan, da ima človek dve inteligenci - tako, ki je merljiva, in tako, ki ji znanost ne more prodreti do dna. Gre za nekakšno nezavedno, neizmerljivo kozmično inteligenco: “Ta odgovarja resnici, ki jo je zapisal Jung: 'Če bi človek vedel, kakšno moč ima v svoji duši, mu ne bi bilo potrebno iznajti atomske bombe.'”

Človeštvo pa je krenilo v drugo smer, v smer racionalnosti: “In zanemarili smo drugo inteligenco, kakršno so imeli Istrani. Vsak kmet je je imel obilico! Bil je v sožitju z vsem, kar je bivalo okoli njega, z vsako živalico ... Spominjam se, da sem nekega dne leta 1967 v Marezigah slišal, kako je kmet, preden je začel orati, objel svojega boškarina in mu govoril: Gajardo, znaš, to njivo morava danes zorat. Se boš potrudil? Razumete? Čutil je žival in ona njega. In sta orala. Za to inteligenco gre. Združitev v enost.”

Tako ali drugače o vrnitvi k bistvenemu pripoveduje zlasti tretji del Tomšičeve trilogije, za katero sam pravi, da ni klasična literatura. A če sodimo po prebranih odlomkih na koprskem večeru, gre za pisanje, v katerem lahko vsak najde del sebe.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano