Brez pokovke - s filmom naprej!
Petra Božič, vodja izolskega Artkina Odeon, ki letos praznuje desetletnico delovanja, nima dvomov. Kino, kakršnega si zamišlja in se ga trudi uveljaviti kot programska vodja, gledalca ne spusti iz dvorane ne da bi mu ponudil vsebine za razmislek.
Petra Božič pred Art kinom Odeon v Izoli Foto: Maja Pertič Gombač
>
V desetih letih se je spremenilo marsikaj, mar ne?
“Veliko! Število gledalcev v kinematografih po Sloveniji in svetu se je drastično zmanjšalo, po drugi strani pa se danes dogaja, da art-kinematografi doživljajo v Sloveniji nekakšen preporod. Edini beležimo stalen porast. Ta je sicer majhen, vendar narašča in to nas opogumlja.”
Drevi ob 20. uri bodo v Art kinu Odeon predvajali film režiserke Sabine Đogič Kaj ti je film, ki mu bo sledil pogovor o pomenu avtorskega filma. Med letošnjimi novostmi, na katero so v izolskem kinu še posebej ponosni, je vrnitev domačega animiranega filma v Izolo. 11. in 12. aprila bo namreč v Izoli Revija slovenskega animiranega filma 2014.
>
Čemu to pripisujete?
“Najverjetneje gre za vpliv digitalizacije kinodvoran. V Art kino mrežo se nas je 25 kinemafografov pred tremi leti združilo tudi zaradi potrebe po digitalizaciji kinodvoran, in ta že žanje sadove. Sedaj ni več zgolj ene film- ske kopije za vso Slovenijo. Ko so bili filmi na kolutih, smo morali nanje čakati tudi po dva, tri mesece. Filme sedaj lažje programiramo, s programom smo ažurnejši, kar so ljudje opazili. V dobi, ko si vsi pretakajo vsebine s spleta, veliko pomeni, če si hitrejši od interneta. V tem hitrem času je to lahko ključnega pomena. Pa tudi več programa je na voljo, ker se je vse pocenilo. Ena filmska kopija je distributerja v preteklosti stala nekajkrat več kot danes.”
>
V tem času so zrasli multipleksi tudi v Istri ...
“Vmes je eden že ugasnil.”
>
Ja, Kolosej je v Kopru ugasnil, in prepustil monopol tuševemu Cineplexxu. Se z njim borite za gledalce ali gre bolj za sobivanje?
“Nedvomno za sobivanje. Sedaj, ko imamo možnost istočasno začeti s predvajanjem filmov, smo denimo na isti dan kakor multipleksi začeli predvajati Hobita, ki je komercialna uspešnica, a nismo imeli obiska. Očitno je to tipičen film, ki ga gredo gledati v multipleks.”
>
Zakaj?
“Najbrž zaradi vsebine. Očitno imamo specifično občinstvo, ki si želi drugačnih vsebin. Naši obiskovalci vedo, da smo precej profiliran kinematograf, imamo jasno programsko shemo, kar od nas tudi pričakujejo. Vedo, da k nam ne bodo prišli gledati lahkotne hollywoodske produkcije. Četudi je film, ki ga predvajamo, hollywoodski, izberemo takega z vsebino, ki ponuja dodano vrednost. Sicer pa ugotavljamo, da naše gledalce v multipleksih moti nespoštovanje tamkajšnjih obiskovalcev do filmske umetnosti. V kinematografih, povezanih v Art kino mrežo, pa skušamo filmsko doživetje še okrepiti s tem, da ne dovoljujemo vnašanja pokovke in pijače, kakor tudi ne glasnega komentiranja ali javljanja na telefon.”
“Obiskovalci vedo, da k nam ne bodo prišli gledati lahkotne hollywoodske produkcije, ker četudi je film, ki ga predvajamo, hollywoodski, izberemo takega z vsebino, ki ponuja dodano vrednost.”
>
Nekateri bi pogrešali pokovko, pri vas pa se to zdi prednost.
“Ja, za nekatere gledalce pokovka in pijača sodita v kontekst kina, druge pa prav to moti. Pri nas je vsebina pomembna. S komercialnimi vsebinami ne moremo in ne želimo konkurirati multipleksom. Ponujamo nekaj drugačnega in ne množičnega. Komercialni vidik za nas ne sme biti na prvem mestu. Smo javni zavod (deluje v sklopu Centra za kulturo, šport in prireditve Izola, op. a.), delamo za javno dobro, skrbimo za raznovrstnost, dolžni smo ponujati drugačnost.”
>
Je bilo deset let dovolj za razbijanje predsodkov o umetniških ali evropskih filmih?
“Precej neutemeljenega strahu pred dolgočasnim, težkim, nerazumljivim evropskim filmom smo uspeli ukrotiti. Podobni predsodki se pojavljajo pri slovenskih filmih, ki naj bi vsi po vrsti obravnavali depresivno, samomomorilsko tematiko. Vse te predsodke smo precej razbili.”
>
Marsikdo si v kinu želi popolne fikcije, češ resničnosti imamo že dovolj.
“Pri nas izbiramo filme, ki gledalcu nekaj pustijo, mu dajejo misliti. Nekateri delajo filme zato, da po njih ljudje razmišljajo, drugi pa zato, da ljudi zgolj zabavajo. Prav je, da obstaja izbira. Gotovo je eno bolj uspešno od drugega, a to ne sme ustaviti tistih, ki filme ustvarjajo, da bi ljudi spodbudili k refleksiji o življenju, o našem času, družbi ...”
>
Eden pomembnih vidikov vašega delovanja je filmska vzgoja. Se že v šoli začne vzgajanje bodočih filmoljubov?
“Gotovo. Filmska vzgoja je izjemno pomemben segment Art kino mreže in Odeona. Zelo me veseli, da se je v zadnjem obdobju precej spremenil odnos šol in si sedaj mnogi učitelji želijo dodatnih vsebin o filmu, filmske vzgoje, mentorjev, pogovorov, delavnic ... Vse to približa film učencem, posredno pa tudi druge vsebine, obravnavane v njem. Film je zvrst umetnosti, s katero lahko vzgajamo in s katero bi lahko znotraj šolskega sistema marsikaj naredili.”>Vendar filmske vzgoje ni v kurikulumu, mar ne?
“Ne še. Prav na tem menda Ministrstvo za kulturo precej dela in marsikaj se premika v smeri, da bo tudi film našel svoj prostor v učnih načrtih. Zanimanje je. Letos smo denimo imeli že približno 600 učencev na filmskih projekcijah, ki so imele dodatne izobraževalne vsebine. Pri tem moram poudariti, da je Razredni sovražnikRoka Bička naredil kinematografom veliko uslugo, ker imamo zelo, zelo dober slovenski izdelek, ki ga lahko ponudimo zadnji triadi osnovnih šol in srednjim šolam. Zgodba se dogaja v Sloveniji, na gimnaziji, tako da jim je vsebina še bližja. Šolskim projekcij smo resnično imeli ogromno. In to nas zelo veseli. Marsikdo med njimi je najbrž naš bodoči redni obiskovalec.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ