Brez panike zagrizla v Paniko
Barbara Zemljič je prva slovenska režiserka, ki je s svojim celovečernim prvencem Panika pogumno zagrizla v precej nehvaležen žanr romantične komedije, za katerega se zdi, da je bil že neštetokrat prežvečen.
Barbara Zemljič je prva slovenska režiserka, ki je s svojim celovečernim prvencem Panika pogumno zagrizla v precej nehvaležen žanr romantične komedije, za katerega se zdi, da je bil že neštetokrat prežvečen
S tem žanrom ni imela veliko sreče niti moška slovenska režiserska populacija. Eden redkih, ki se je v zadnjih letih trudil nekaj postoriti na tem področju, je Branko Djurić, ki pa žal humor velikokrat poišče v “varni” stereotipizaciji Balkana, ki pri slovenskem občinstvu praviloma naleti na pozitiven odziv.
Ob gledanju celovečernega prvenca Barbare Zemljič pa se zdi, da je skorajda vse stavila na glavno igralko Janjo Majzelj. Tudi ko je začela pisati scenarij, je imela v mislih venomer Majzljevo, ki ima za seboj zavidljivo kilometrino v bolj humornih gledaliških vlogah. Zemljičeva se je še kako prav odločila, saj se je Majzljeva več kot odlično znašla v vlogi zdolgočasene 40-letne gospodinje, matere, žene in medicinske sestre, ki si zaželi nekaj novega, bolj razburljivega v življenju, na primer ljubimca. Prav ta pa njeno utečeno, sivo življenje popolnoma postavi na glavo.
Panika, Slovenija, 2013, režija in scenarij: Barbara Zemljič, igrajo: Janja Majzelj, Gregor Zorc, Vladimir Vlaškalić, Pia Zemljič, Vanesa Oštir Jarič, Barbara Cerar, Milena Zupančič ... Dolžina: 100 minut.
Zakaj je Majzljeva tako prepričljiva? Prvič, ker uspe ujeti tragikomični podton, ki preveva roman Dese MuckPanika, drugič, ker Majzljeva na filmskem platnu izžareva neverjetno bližino, spontanost in simpatijo. K temu je veliko pripomogla tudi režija Zemljičeve, ki se je odločila za tehniko kamere z roke, s katero ji je še bolj uspelo pri gledalcu poustvariti to empatijo in bližino z glavno igralko. Zemljičeva, seveda v tesni “kolaboraciji” z Majzljevo, pa je tudi zelo dobra v stopnjevanju dogajanja. Najboljši del filma je nedvomno ta, ko se Majzljeva ujame v začarani krog laži, da bi si priskrbela alibi za njene skoke čez plot. Zemljičeva se tudi smelo spogleduje z elementi drame, čutiti pa je, da jo vleče v vode črne komedije.
Panika Barbare Zemljič ima samo eno “težavo”, in sicer, da ne bo prepričala tistih, ki jih ni prepričala Panika Dese Muck. Za vse ljubitelje njene literature pa bo filmska Panika zelo koherentna in iskriva različica knjižne predloge.
BILJANA PAVLOVIĆ