Brez dobrikanja in z veliko samoironije

Cankarjeva založba je ljubitelje Michela Houellebecqa, najbolj slavnega francoskega literata po Albertu Camusu, zaposlila s prevodom njegovega zadnjega dela Zemljevid in ozemlje. Houellebecq - persona non grata številka ena francoskega kulturnega prostora - je s svojim zadnjim delom brez najmanjšega dobrikanja in z veliko samoironije naposled le osvojil najbolj imenitno francosko literarno nagrado gouncourt.

Od Razširitve področja boja (1994), Osnovnih delcev (1998), Platforme (2001), Možnosti otoka (2006) do zadnjega dela Zemljevid in ozemlje se je Michel Houellebecq v svojih delih prelevil v nihilističnega kronista zahodnjaške dekadence, ki se je velikokrat avtodestruktivno in brez dlake na jeziku samoobelodanil v svojih stvaritvah ter si s številnimi spotikljivimi izjavami nakopal veliko število nasprotnikov.

Vsako njegovo novo delo je pospremil kup polemik, polariziranja mnenj znotraj kritiške srenje in srditih provokacij samega Houellebecqa, ki je s tem še bolj podžigal “strasti”. “Pravzaprav mi očitajo, ker detajlno prikazujem, kaj je pravzaprav povprečno človeštvo. Nekaterim pač ni všeč, da o njih premišljujem,” je povedal v intervjuju za Le Monde avgusta 2005. Oklicali so ga za rasista, islamofoba, spolnega iztirjenca, šokerja, nazadnje za plagiatorja, vse, kar si pa Houellebecq želi, sodeč po njegovem zadnjem delu, je zaživeti daleč stran od človeškega besnila, v objemu narave.

Houellebecq si je tokrat za svoj glavni lik izbral melanholično resigniranega umetnika Jeda Martina, ki za razliko od njegovih prejšnjih likov ne kritizira vsepovprek zahodnega vsakdana, ampak pusti, da svet polzi mimo njega, ne glede na silni uspeh, ki ga Martin požanje v svetu umetnosti. Zaslovel je s fotografiranjem Michelinovih zemljevidov, njegov nesporni uspeh utrdi serija slik z naslovom Poklici, še posebej portret samega Michela Houellebecqua, ki je za katalog prispeval tudi besedilo. Martinove slike dosežejo vrtoglave milijonske vsote, a umetnika to prav nič ne gane. Za seboj pusti ljubezen svojega življenja, oče se odloči svoje življenje, podobno kot Martinova mati, končati s “samomorom”, njegovo sorodno dušo - Houellebecqa - pa nekdo razčetveri.

Houellebecq je z vidika literarnih žanrov v Zemljevidu in ozemlju daleč najbolj eksperimentiral. Avtor nas popelje na ekskurz v sodobno umetnost, v svet kriminalke, satirične komedije (predvsem, ko popisuje samega sebe, kot zapitega depresivnega ljudomrznika), med piarovska turistična besedila in odkrivanja “prave”, ruralne Francije ... Prav glede slednjih besedil pa so letele kritike o plagiatorstvu, a vsak pozornejši bralec, kaj hitro ugotovi, da gre za houellebecqovsko vajo v slogu kritičnega poigravanja z zahodnim potrošništvom. Daleč najbolj prefinjeni pasusi pa so tisti, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo in precenjenostjo njenih proizvodov.

Zemljevid in ozemlje je v Franciji izšel leta 2010, ko so bile zelo aktualne debate o astronomskih cenah, ki so jih dosegala dela Damiena Hirsta. Slednjemu in Jeffu Koonsu se (neuspešno) posveti tudi Jed Martin v seriji Poklici, po sili houellebecqovske ironije pa se jim Martin glede vrtoglavih cen zelo približa in skozi njegovo resignirano in otopelo držo “osamelca” prikaže popoln nesmisel visokoletečih številk, ki obkrožajo etablirano sodobno umetnost.

BILJANA PAVLOVIĆ

---