Branje s površine

Pod imenom Small but dangers se predstavljata Mateja Rojc in Simon Hudolin, umetnika iz Cerknega. Trdita, da se za površino ne skriva nobena čarovnija.

Log pod Mangartom, poškodovana ČB fotografija
Log pod Mangartom, poškodovana ČB fotografija 

SOLKAN> S tem, ko zanikata čarovnijo v ozadju, hkrati menita, da se resnica lahko razkrije le skozi podobo. Podoba pa je miselni konstrukt in tako niti nima površine, za katero bi se lahko karkoli skrivalo, še dodajata. Gre za to, da je površina tista, ki omogoča branje.

Small but dangers sta Mateja Rojc, Simon Hudolin.Leta 2004 in 2005 sta diplomirala na Visoki strokovni šoli slikarstva v Ljubljani. Junija 2004 sta z razstavo v Mladinskem centru C.M.A.K. v Cerknem pričela sodelovati pod skupnim imenom Small but dangers. Od takrat sodelujeta na samostojnih in skupinskih razstavah in projektih v slikarskem mediju, fotografiji, analognih animacijah, performansih in akcijah. Uvrščena sta bila med nominirance Nagrade skupine OHO za leto 2008. Leta 2010 sta razstavljala na 6. Trienalu sodobne umetnosti v Sloveniji - U3 v Moderni galeriji v Ljubljani ter na razstavi 255.804 km2 v Mestni galeriji v Ljubljani. Letos sta bila prisotna na sejmu umetnosti Volta v New Yorku ter na Art Basel v Miamiju, kjer ju je zastopala Galerija P74.

Vendar, zakaj vse te skrivalnice, zagonetne trditve in potem salto mortale? Avtorja, v bistvu slikarja, namreč širita obzorja slikarstva in kot umetnika poskušata do sodobnosti zavzeti “realen”, večplasten odnos, zavzemata kritično pozicijo do idealiziranja sodobnih tehnologij in medijev. Poglejmo torej v medijski svet, kjer menda vsi mislimo, da je resnica očem prikrita. A to naj bi bila samo ideološka predpostavka in s tem naj bi nas samo odvračali od oči-tnega. “Izhajava iz občutka, da obstaja neke vrste nezmožnost vplivanja na okolico in komunikacije z njo.” A prav ta impotentni del jezika, trdita, pa na nek način določa naše odnose. In zato je zanju pomemben.

Kako se tega lotevata s svojim umetniškim orodjem, je drugo vprašanje. Poglejmo npr. njuno Naturo morto (zbirko v nastajanju), s katero skušata ustvariti kontekst, v katerem bo izpostavljena prav ta ideološkost podobe. Zgodba, ki nam jo podajata, je naslednja: efekt metulja je povzročil, da se je na sliki Log pod Mangartom, ki je visela na železniški postaji v Škofji Loki, razbilo steklo. Zob časa je naredil svoje, dokler nista neke februarske noči leta 2005 prišla mimo Mateja Rojc in Simon Hudolin, fotografijo, ki je bila vsem čakajočim na ogled, ukradla, ker sta se bala, da bo končala v smeteh. Videl ju je kriminalist. “Dejanje je sprožilo plaz dogodkov, ki razkrivajo neuresničljivo potrebo človeka, da bi razumel in nadzoroval neulovljivi kaos, ki obvladuje naš vsakdan. Mangart problematizira potrebo po ustvarjanju pomenov, razlogov in smislov, ki naj bi se skrivali za nenavadno dejanskostjo.” Vidite, tako se zgodi, če kriminalist ne zna brati s površine ...

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano