Boris Pahor odnos slovenske države do fašizma primerja z italijanskim

Knjigi tržaške Mladike, ki skozi pisma in spomine ponovno odpirata dileme v zvezi z žrtvami prvega in drugega tržaškega procesa, sta na predstavitvi v Ljubljani marsikomu zvabili solze v oči. V čustveno nabitem ozračju so o bazoviškemu junaku Ferdu Bidovcu spregovorili številni njegovi sorodniki, ki so se po njegovi usmrtitvi raztepli na različne konce sveta.

LJUBLJANA> Na dobro obiskani predstavitvi je bila knjižnica Društva slovenskih pisateljev premajhna za vse, ki so hoteli prisluhniti avtorjem dveh knjig pisem in spominov na narodnega heroja Pina Tomažiča ter umorjena zakonca Danico Tomažič in Stanka Vuka. Gre za zgodovinske dogodke ob ustrelitvi prvih evropskih antifašistov na gmajni pri Bazovici (1930) po prvem tržaškem procesu in za posledice drugega tržaškega procesa z usmrtitvijo obsojencev na strelišču pri Opčinah (1941). O udeležencih procesov in njihovih sorodnikih, ki so še desetletja trpeli zaradi uporništva, govorita novi knjigi Po domovih kraških so zagorele svečke in Pisma bratu v zapor. V obeh nastopa Majda Colja Kompan, živa priča dogodkov izpred sedmih desetletij. Po besedah zgodovinarja dr. Staneta Grande je Majda Colja Kopan “unikum v slovenski zgodovini”, saj je neposredno povezana s “tremi znamenitimi primorskimi rodbinami Bidovec, Tomažič in Vuk”. Zaradi protifašističnega boja so mnogi člani teh rodbin bili zaprti in pregnani. Včeraj so se v prestolnici tako našli Bidovci prve, druge in tretje generacije, ki so govorili v gorenjskem, ljubljanskem, tržaškem in mariborskem narečju.

Knjiga Po domovih kraških vasi so zagorele svečke je po besedah njene urednice Vere Vetrih nastala zaradi ponarejanja zgodovine, ki se je zgodilo v drami Zaljubljena v smrt Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Drugi razlog pa je bilo po njenih besedah lani odkrito pismo Ferda Bidovca, ki govori o čudežnem dogodku v rimskem zaporu, ob katerem se je obsojeni komunist spreobrnil v krščanstvo. V knjigi s spremno besedo Alojza Rebule in Borisa Pahorja je pet Bidovčevih pisem in pogovor z Majdo Colja Kompan. Avtorica Vetrihova pravi, da je knjiga namenjena predvsem mladim, pa tudi odraslim Slovencem iz osrednjega dela države, da bi se seznanili s primorskim trpljenjem v času fašizma.

Na mlade se obrača tudi Boris Pahor, ki je skupaj z Nadio Roncelli uredil knjigo Pisma bratu v zapor. Ne le italijanska država, ampak tudi slovenska je do tega dela zgodovine povsem ignorantska, je pribil Pahor. In to kljub temu, da ima Slovenija izhod na morje prav zaradi trpljenja Primorcev pod fašizmom, je pojasnil. Glede usode skrivnostnega umora zakoncev Vuk pravi, da je veliko verjetneje to bil umor komunistov kot pa domobrancev. Verjetno so to na svojo roko izvedli prijatelji Pina Tomažiča, ki so sestro Danico zaradi poroke s krščanskim socialcem Stankom Vukom imeli za izdajalko. Omenil je tudi govorice, ki jih je po vojni slišal v tržaških komunističnih krogih, da je “prišel čas, da se jih spravi s sveta.” Telesno so ju s sveta spravili komunisti, tržaško gledališče pa še moralno, je pribil na račun “farse slabe vrste”, “spake” in “šušmarije”, kot je poimenoval razvpito predstavo.

Zanimiv pogled je podala tudi psihoterapevtka dr. Lia Katarina Kompan Erzar, ki se je materi Majdi javno zahvalila, da je v svojih otrocih vzgajala duh uporništva. Spomini so boleči, a hkrati odrešujoči, če jih razkrijemo, je menila.

Ob koncu se je postavilo še vprašanje glede dragocene dediščine, ki jo hranijo sorodniki bazoviških in openskih junakov. Majda Colja Kompan hrani veliko dokumentov, pisem in fotografij, pa tudi pohištvo stanovanja, v katerem sta bila Vukova umorjena. Ali bi morebiti v Narodni muzej spadala spominska soba s tem pohištvom in drugimi zgodovinskimi viri, je vprašanje, ki bi ga veljalo v javnosti odpreti, so menili avtorji. Vukova sta namreč v nekem smislu simbol slovenske sprave: komunistka in kristjan, ki sta svetovnonazorsko različnost presegla z ljubeznijo, in bila mogoče ravno zato od slovenske roke tudi pokončana.

TINO MAMIĆ

---