Bolj zapleteno kot mit
Bogastvo je naslov nove predstave, ki jo bodo jutri in v petek premierno (in prvič v Sloveniji) uprizorili na malem odru Slovenskega narodnega gledališča. Tema je kajpak: bogastvo.
Milan Vodopivec, Helena Peršuh, Gregor Zorc, Branko Ličen in Medea Novak v Bogastvu Foto: Fotoatelje Pavšič Zavadlav
NOVA GORICA> “Mali oder novogoriškega gledališča deluje kot tampon cona za eksperimentiranje izrazov,” pravi režiser predstave Luka Martin Škof, ki je prav na malem odru že postavil sKurta (2011), predstavo o Kurtu Cobainu ter Goldonijeve Nenavadne prigode (2009).
“Aristofanovo Bogastvo se zdi danes na moč aktualno. Strnjen oris stanja sveta, ki požene glavnega junaka v akcijo in tako sproži dogajanje zadnje izmed Aristofanovih komedij, bi - mutatis mutandis - zlahka služil tudi za opis enega poglavitnih vzvodov nezadovoljstva v naši državi, to jesen in zimo zaznamovani z demonstracijami.” (Andreja N. Inkret v gledališkem listu)
Tokrat se loteva Bogastva, izvirne Aristofanove komedije, ki sta jo adaptirala skupaj z Jako Andrejem Vojevcem. “Zelo sva posegla v original. Gre v bistvu za najin tekst, original je le osnovni okvir. Zgodba se lahko dogaja v antični Grčiji ali v današnji Evropi,” je na včerajšnji novinarski konferenci dejal Škof. Izhajala sta iz razmišljanja Slovenca, pri nastajanju besedila sta se spraševala kako Slovenec razmišlja o novih možnostih v družbi, o prihodnosti, tranziciji, o svobodi, obliki vladanja, skušala sta ujeti stanje duha današnje družbe.
Obenem je to tudi univerzalna predstava, ki obravnava (večne) odnose med moškim in žensko, človekom in bogom. “Izogniti smo se želeli moraliziranju, delitvi na elite in ostale sloje ... to so poenostavljanja in obtoževanja, ki jih v današnji družbi vse preveč uporabljamo,” je povedal režiser in še dodal: “A realnost je težja in bolj zapletena od mita.”
Jaka Andrej Vojevec, po poklicu režiser, v predstavi “nastopa” kot dramaturg. Poudaril je metateatralni pristop, povezavo med odrom in občinstvom, ki ga je uporabil že Aristofan. “Menila sva, da vso to gledališko 'mašinerijo' ni potrebno skrivati v zaodrju, temveč jo je potrebno pokazati. Vsi segmenti družbe tako postanejo teatralizirani.” To naj bi po njegovem mnenju bil splošni trend v današnjem gledališču, ki poudarja metateatralne vidike in se odreka gledališki iluziji prikazovanja realnosti na odru. “S tem ne izgubimo teatralnosti, kajti briše se meja med tem, kaj je igra in kaj je zares,” sklene Vojevec.
Martina Mrhar, v.d. umetniškega vodje je kot dragocenost predstave poudarila duhovitost, ki je velikokrat pozabljena, a tako pomembna komponenta družbe.
Scenograf in kostumograf je Miha Knific, v glasbenem snovanju se je tokrat prvič preizkusil igralec Peter Harl. Lektor je Srečko Fišer, oblikovalec luči Samo Oblokar. V predstavi pa igrajo: Gregor Zorc k.g., Milan Vodopivec, Žiga Saksida k.g., Miha Nemec, Ana Facchini, Helena Peršuh, Peter Harl, Branko Ličen, Medea Novak, Dušanka Ristić in Nevenka Vrančič.
KLAVDIJA FIGELJ