Boga ni, živela strast!

V soboto je minilo 300 let od rojstva francoskega razsvetljenskega filozofa, književnika, umetnostnega kritika in apologeta ateizma Denisa Diderota.

Diderot v slovenščini  Foto: Andraž Gombač
Diderot v slovenščini  Foto: Andraž Gombač

Denis Diderot se je rodil je 5. oktobra 1713 v mestu Langres, v družini nožarskega mojstra, ki je bistroumnega sina vtaknil v jezuitsko šolo. A bodočemu svobodomiselnemu razsvetljencu duhovniški poklic ni dišal. Bolj ga je privlačilo bohemsko življenje. Najraje je bral, se potikal po kavarnah, se družil z dekleti ... Preživljal se je s prevajanjem, iz nesrečnega zakona bežal v objem te ali one ljubice in zaradi spisov, v katerih je zastopal ateizem, večkrat pristal v zaporu.

Bil je zagovornik materialističnega monizma in nasprotnik spiritualističnega dualizma: zanj je bila tudi duševnost samo proizvod čedalje bolj razvite materije.

Zaslovel je kot urednik Enciklopedije, osrednje izdaje francoskega razsvetljenstva; več kot dvajset let se je boril za njeno izhajanje, ki so ga onemogočali jezuiti, se kot urednik spoznal z vsemi vejami umetnosti, znanosti in tehnike, vseskozi pa ostal zvest materialističnemu nazoru - v Enciklopediji je več prostora kot teologiji namenil železarstvu.

Njegova slava se je razširila po vsej Evropi. Dopisoval si je celo z rusko cesarico Katarino Veliko in jo obiskal v Peterburgu. V zrelih letih svojih del ni več objavljal, temveč jih odlagal v predal, jih shranjeval za poznejše rodove.

Reformiral je francosko gledališče: osvobodil ga je togega klasicizma, dramsko besedilo je iz vezane besede preselil v prozo, v središče dogajanja je postavil meščana in ne plemiča, bil je angažiran.

Strastno ni samo živel, marveč tudi pisal. Med njegovimi proznimi deli sta najpomembnejša romana Rameaujev nečak in Fatalist Jacques in njegov gospodar, ki ga je Diderot, mojster dialoga, napisal po zgledu Sternovega Tristrama Shandyja. V njem skozi pripoved o dveh popotnikih izraža svoje nazore, utemeljuje determinizem - vse je vnaprej določeno, človek nima svobodne volje - in pod vprašaj vseskozi duhovito postavlja s>ámo zgodbarstvo, spotika lastno pripoved, se prička z bralcem ...

Diderotova živahna misel ostaja živa tudi pri nas: leta 1951 so v obsežnejši knjigi izšla njegova Izbrana dela v prevodu Janka Modra (s psevdonimom Pavle Jarc), kasneje je v prevodu Janeza Negra izšla razprava Paradoks o igralcu, ponatisnjena so bila posamezna dela, v zadnjih letih pa smo dobili še prevode Diderotovih drugih spisov: leta 2010 je pri založbi ZRC SAZU v uredništvu Mirana Božoviča izšlo pet del pod naslovom D'Alembertove sanje in drugi filozofski spisi, lani je v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšel izbor kratke proze To ni zgodba in druge zgodbe v prevodu Primoža Viteza in Mirana Božoviča, Sebastijan Horvat pa je v mariborski Drami uprizoril Paradoks o igralcu, zasnovan po motivih Diderotove razprave in še starejših dramskih del klasicista Jeana Racina.

Diderot je umrl leta 1784. Poznavalci njegovega življenja in dela ugotavljajo, da ima usoda rada ironijo: razsvetljenec, ki je med prvimi glasno trdil, da Boga ni, je pokopan v pariški cerkvi Saint-Roch.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano