Bog in Smrt sta Primorca

Grešniku je največja kazen že sam greh in človek ima najmanj, kadar ima preveč, sta zgolj dve med modrostmi, ki se zvrstijo skozi krstno uprizoritev novogoriško-koprskega Sljehrnika. V njem komedijant Iztok Mlakar in režiser Vito Taufer oživljata motiv pohlepneža, ki mu Smrt lepega dne izstavi račun za preobilje grehov.

KOPER, NOVA GORICA> Kljub opiranju na izročilo nič kaj burkaške moralitete, ki jo je pred okroglim stoletjem najslavneje obdelal Avstrijec Hugo von Hofmannsthal, nova Mlakarjeva igra spočetka nekoliko spominja na še zmeraj živo in živahno burko Duohtar pod mus! prav tako v Tauferjevi režiji - že zaradi racastega, šegavega, prisrčno sebičnega in pohlepnega naslovnega junaka (ali antijunaka?), zaradi burkaškega temperamenta, namernega pretiravanja in posploševanja, odpiranja proti občinstvu, sočne mešanice primorskih narečij in uvodnega vihravega prepira, med katerim ostra žena (Marjuta Slamič) gromko obračunava s svojim Pepijem, povzpetnikom, ki je za denar pripravljen zavreči lastno mater (v skoraj cankarjanskih prizorih jo upodobi Teja Glažar), dneve pa si zaljša z obiski pri “putani” Rufjani (dolgonoga sado-mazo Ajda Toman). Tudi v Sljehrniku tako bučno razigranost kakor pridušeno napetost krepi živa spremljava glasbenega tria (pianist David Trebižan, basist David Šuligoj, tolkalec Roman Kobal).

Predstavi, ki jo navzven oblikujejo dovršene scenografija in kostumografija (Samo Lapajne), maska (Nastja Starič) in svetloba (Samo Oblokar in Jaka Varmuž), notranji ritem narekuje zlasti verzna zgradba s strogo začrtanimi rimami in ritmom, peklenska mašinerija, ki gledalcu v svojih najboljših prizorih ne dopušča predaha. Med slednje sodi tako divja kuplerajska zabava finančnika (Ivo Barišič), politika (Igor Štamulak), pravnika (Rok Matek) in Sljehrnika, ki učno uro iz uživanja drog pošteno zabelijo s priložnostnim songom. Za stopnico više od Duohtarja se Sljehrnik povzpne z nastopom veličastne, srhljivo-smešne Smrti, ki v podobi Radoša Bolčine prikoraka iz kamina skozi gosto dimno zaveso, sloka, dostojanstvena soha, prepolna črnega humorja in togega, mehanskega smeha. Odrsko zelo učinkovito soočenje sprva sproščenega smrtnika in mrke Matilde nekoliko spominja na prizor iz komedije Smisel življenja britanske zasedbe Monty Python (tudi tamkaj Smrt zavoljo njenega orodja zamenjajo za kosca in se je skušajo lahkotno odkrižati), vse skupaj pa nadgradi primerno veličasten nastop Boga osebno (Ivo Barišič), že precej onemoglega in sitnega starca. Celo Smrt in Bog govorita v primorskem narečju, kar poskrbi za dodatno komičnost, zanimivo pa bi bilo bržkone tudi prepletanje narečne in zborne govorice.

Dobro se obnese ponavljanje in stopnjevanje nekaterih dovtipov, skozi smeh odmeva kar precej krepkih na račun pokvarjenega kapitalizma in pohlepa, gledalce pa iz vrtoglavih višav burke varno spravi sklepni, že kar manifestativni song, v katerem Mlakar komedijanta primerja z gorečim polenom v kaminu - izginilo bo v pepelu, a poskrbelo je za nekaj trenutkov prijetne toplote.

ANDRAŽ GOMBAČ

---