Bo modernizmu in teologiji sledil socialni realizem?

Eno naših najpomembnejših knjižnih zbirk Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki se ji v samostojni Sloveniji ne godi nič kaj dobro, so si podajale založbe DZS, Obzorja in Litera, predlani pa jo je prevzel Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Novi naslovi v zbirki, ki se ji v samostojni Sloveniji ne godi prav  dobro Foto: Andraž Gombač
Novi naslovi v zbirki, ki se ji v samostojni Sloveniji ne godi prav dobro Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA> V tamkajšnji mali dvorani, tako prenapolnjeni, da je marsikdo moral debelo uro stati, so predvčerajšnjim predstavili štiri novitete. V zbirko bodisi prvič bodisi vnovič vstopajo Srečko Kosovel (1904-1926), Vladimir Truhlar (1912-1977), Primož Kozak (1929-1981) in Dominik Smole (1929-1992).

Novi urednik Zbranih del Matija Ogrin je uvodoma zagotovil, da “glavna znanstvenokritična edicija slovenskega slovstva, ki jo je ustanovil Anton Ocvirk, njegovo tradicijo pa nadaljeval France Bernik, ohranja začrtano izročilo: urednik posameznega opusa najprej z natančnim analitičnim pristopom razišče delo avtorja, nato pa s tekstnokritično metodo besedilo rekonstruira, dokumentira njegove vire, njegove reference, navezave na druga besedila in tako naprej. Na koncu skuša prikazati še, kakšna je bila recepcija besedila, kako sta ga znanost in publicistika sprejeli ali zavrnili.”

Poudaril je še, da so štiri knjižne novosti “dediščina Bernikovega urednikovanja, sadovi prejšnjega dela”.

Literarni zgodovinar dr. Janez Vrečko je dolgoletno raziskovanje dela Srečka Kosovela kronal s petstostransko monografijo: “Posebej moram poudariti, da sem se je lotil na pobudo profesorja Bernika, ki je bil izjemno vztrajen. Ko sem se odločil, da knjigo res napišem, se mi je zdelo, da o Kosovelu že kar nekaj vem in da stvari ne bodo preveč zapletene. Kdor se je kdaj ukvarjal s Kosovelom, pa ve, kako zapleten avtor je. Po nekajletnem delu se je pokazalo, da o Kosovelu pravzaprav vem zelo malo. Odkritja, ki so se sproti pojavljala, so mojo raziskavo peljala v povsem novo smer, zlasti na področju, ki je doslej veljalo za eno najtežjih vprašanj v Kosovelovem opusu: pri vprašanju njegovega konstruktivizma.”

Vrečko podrobno pregleda pesnikovo proučevanje modernih gibanj, ki “jih je odlično poznal, a jih tudi zavrnil”: zenitizem, dadaizem, ekspresionizem in nadrealizem. V zadnjem poglavju življenja je Kosovel začel stopati “prek mostu nihilizma”, kakor je zapisal sam. “S to prispodobo je zelo natančno opredelil destruktivne elemente v svoji poeziji, pa tudi destruktivnost naštetih gibanj. Obračati se je začel proti konstruktivizmu, ki ga je zelo natančno študiral, pravi Vrečko, ki opozarja, da so nekatere reči ostale zakrite, zabrisane, saj jih Kosovel za življenja ni utegnil obelodaniti, kar je “kosoveliano” zaznamovalo vse do leta 1967. Takrat je urednik njegovega zbranega dela Anton Ocvirk - mimogrede, prva knjiga zbirke Zbrana dela je bila leta 1946 posvečena prav Kosovelu! - izdal Integrale. “A s tem se je spor okrog Kosovela šele začel. Prišlo je do prave bitke okrog vprašanja njegovega konstruktivizma. Ocvirka so strahotno napadali tisti, ki se jim je zdelo, da gre v napačno stran, a za to trditev niso imeli kakšnih posebnih argumentov.”

Dvomi o Kosovelovi pripadnosti konstruktivizmu so po Vrečkovem mnenju odveč: “Kosovel je verjetno eden največjih konstruktivističnih pesnikov v Evropi, kar je Evropi treba pokazati.”

Med raziskavo je dognal tudi, da Kosovelovega dela ne spozna, kdor ne proučuje tako njegove poezije kakor dnevnikov in korespondence. Pri pisanju biografije se je osredotočil na odločilne dogodke v Kosovelovem življenju in spoznal, da je resda trajalo komaj 22 let, a bilo silno intenzivno: “Spoznal je vse, kar je bilo v tistem času na področju literature, kulture, umetnosti, tudi politike mogoče videti in vedeti. Bil je intelektualec prve vrste. Šele danes lahko razumemo, zakaj je bil tudi vodilna osebnost svojega časa, zakaj je za sabo potegnil celotno generacijo, ki mu je tako rekoč brez ugovorov sledila.”

O njegovem močnem vplivu priča tudi študij Avgusta Černigoja na slovitem Bauhausu - iz ohranjenega pisma Vrečko sklepa, da se je slikar za to potezo odločil po nasvetu Kosovela, ki je Evropo dobro videl tudi iz “zaplotne” Ljubljane.

S sorodno monografijo, prav tako opremljeno s številnimi fotografijami, je urejanje opusa pisatelja in dramatika Dominika Smoleta zaokrožil dr. Goran Schmidt, France Pibernik pa je pripravil prvo knjigo zbranega dela teologa, pesnika in filozofa Vladimirja Truhlarja, pisca “duhovno poglobljene poezije”, rojenega v Gorici. Po drugi svetovni vojni je bil četrt stoletja profesor na teološki univerzi Gregoriana v Rimu, umrl pa je v južnotirolski vasici Longomoso.

Dušan Voglar je uredil drugo knjigo zbranega dela Primoža Kozaka, v kateri se bratijo dramski spisi in osnutki književnika, ki je gledališče dojemal kotidejno tribuno”, premišljeval o etiki in morali, kakor Dominik Smole pomembno sooblikoval Oder 57 in utemeljil pojem “človeška integriteta posameznika”. Predstavitve se je udeležil tudi njegov sin, literarni zgodovinar, dramaturg in teatrolog dr. Krištof Jacek Kozak, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.

Vse štiri knjižne novitete sta podprli Javna agencija za knjigo in SAZU, monografijo o Kosovelu pa še Zadružna kraška banka z Opčin.

Na ZRC SAZU so priložnost izkoristili še za predstavitev 16. zvezka zbirke Studia literaria, študije Andreje Perić JezernikMinimalizem in sodobna slovenska proza. Ob izteku druženja je France Bernik svojega naslednika Matijo Ogrina spoštljivo pozval, naj v Zbrana dela čim prej uvrsti vsaj dva predstavnika socialnih realistov, s čimer bi se uredništvo ognilo očitkom o enostranskosti izbora. Po njegovem mnenju sta najprimernejša kandidata Ivan Potrč, čigar prvo knjigo zbranega dela je Bernik že pripravil za natis, in pa Ciril Kosmač, saj sta njuna opusa obvladljiva, medtem ko bi mnogopisca France Bevk in Miško Kranjec bržkone uničila tako zbirko kakor založbo.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano