Biserček in cukrček dunajske klasike

Drugi koncert Grajskih harmonij, večerov komorne in solistične glasbe na Gradu Kromberk, ki jih prvo sezono prireja Kulturni dom Nova Gorica, je oblikoval pianist Zoltan Peter.

Glasbenik se je rodil v Vojvodini, kjer je opravil osnovne glasbene študije, iz klavirja pa je diplomiral pri nas. Od leta 1993 poučuje na trebanjski glasbeni šoli, leta 2007 pa je bil izvoljen v naziv docenta za klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Gre za študiozno “uglašenega” poustvarjalca, ki glasbo starih mojstrov išče predvsem v tonski perfekciji izvedbe. S konceptom se seveda strinjamo do tiste točke, ko na račun virtuoznosti in izjemne spretnosti rahlo trpi vsebinska srčika umetnine. Tehnična superiornost nad izrazom je najbolj do veljave prišla pri izvedbi Chopina. Lirik, pesnik, romantik in sanjač klavirja je pianistom nastavil mnoge izvajalske pasti, toda jedro (in bistvo) njegove glasbe odzvanja v besedah z začetka te povedi. Zoltan Peter je tu naredil precej, nekaj rezerve pa se vendarle skriva v še bolj prefinjenem podajanju liričnega dela skladb. Kontrast, tako značilen za starega mojstra, ni prišel prav do izraza, čeprav po drugi strani lahko govorimo o nadpovprečni interpretaciji s krasnimi in dodelanimi pasusi.

Že uvodna Mozartova Fantazija v d-molu, KV 397, ki je nekakšen biserček in cukrček dunajske klasike, je bila za nastopajočega velik izziv. Zaradi miline glavne teme pianiste dobesedno sili v pretirano čustveno podajanje, čeprav se trdno oklepa uzanc svoje dobe in zagotovo ni bila zasnovana tako pocukrano, kot jo pogosto slišimo. Peter se je skladbe lotil na pravi način, čeprav je tudi tu še precej možnosti v kontrastiranju (ki pa ne sme postati chopenovsko). Vzor vsem pianistom bi bila lahko izvedba Glenna Goulda, ki je umetnino čisto poosebil, a se od Mozarta vseeno ni preveč oddaljil.

Zelo pedantno je zazvenela Haydnova Sonata v Es-duru, Hob. XVI/52. Skladba ponuja veliko možnosti za briljiranje, obenem pa nima kakšnih strašljivih globinskih in duhovnih aspektov. Napisana je prav z namenom, da se prsti desne roke razigrajo do salonskega nastopaštva. Vse to je narejeno na visoki ravni in delo skladatelja povzdiguje med največje mojstre svoje obrti vseh časov. Zdi se, da je Zoltanu Petru Haydn bolj pisan na kožo (pravzaprav na prste) kot Rahmaninov, ki ga je izvedel v drugem delu recitala. Rus je izmuzljiv in ranljiv prav zaradi svoje patetične romantike, ki jo je suvereno potegnil globoko v dvajseto stoletje. Njegov kredo, da naj prava glasba prihaja iz srca in ne (toliko) iz glave, je recept za vse čase. To lahko rečemo sedaj, ko se tudi avantgarda umirja in “vrača k srcu”. Peter je suvereno poustvaril venček njegovih skladb, čeprav nekoliko preveč gromovniško in udarno, sklenil pa ga je z lahkotno in radoživo Polko de W. R., ki je res kot nekakšno izgubljeno dete sredi nemirnega stoletja, a vseeno nesmrtno delo, odlično za dodatke in vrhunce koncertnih večerov.

JOŽE ŠTUCIN

---