Avtorji, ki še verjamejo

Mestna galerija tokrat gosti tri umetnike, tri “viteze” umetniškega ustvarjanja: slikarja Dušana Kirbiša in Sandija Červeka ter kiparja Mirka Bratušo. Razstavili so nova dela, nova nadaljevanja njihovih obsežnih opusov. Opusov, ki nastajajo desetletja, počasi, vztrajno, razmišljujoče, korak za korakom.

NOVA GORICA > “Avtorji so se povezali sami. Ko sem razmišljala, kaj jih povezuje, bi rekla, da na vsebinski, formalni plati, prav nič. Povezuje jih to, da gre za celovite, dolgotrajne prakse, za izraze, ki se gradijo skozi leta in ohranjajo svojo lastno poetiko. Sodobnost puščajo v svoje prakse zgolj toliko, kolikor je za njih dobro,” pravi kustosinja razstave Situacija, Petja Grafenauer. V katalogu je objavila elektronsko pismo umetnikom, saj jim njen tekst za katalog menda ni prav ugajal, ko pa jim je v pismu pojasnila stališča, so to sprejeli kot glavni tekst. Dušan Kirbiš dodaja, da ni naključje, da prav oni trije razstavljajo skupaj. “Povezali smo se, ker se cenimo; ker smo skozi umetnost prijatelji in vsi trije garači na tem področju ter imamo resen odnos do tega, kar počnemo.” To so avtorji, ki še verjamejo v tisto, kar delajo, pa ne le verjamejo, ampak temu posvečajo večino svojega časa.

Sandi Červek, ki smo ga dolga leta poznali kot snovalca črne slike, na novogoriški razstavi pokaže, da se je prelevil v ustvarjalca manjših formatov, črnino barve pa je zamenja kožna barva in transparentnost ženske najlonke. Po akademiji je bil sicer zaprisežen figuralik, a s časom je začela figura prehajati v abstrakcijo, barve so tonile v črnino. Nepričakovano so se znotraj črne slike začele pojavljati brazde in celo prostori. “Dvajset let črnine je za mano, tega dela ne zmorem več. Prelomna razstava je bila na Kostanjevici, kjer sem še premogel velike formate v črni barvi. Priprava tiste razstave je potekala leto dni, potem telo enostavno ni več zmoglo,” pravi slikar, ki je v razbrazdano črnino lovil svetlobo. Nova dela, majhni formati, ustvarjeni z novim materialom - najlonko, so tudi posledica krize, kajti ni več denarja za velike projekte. Črnina slike, ki je pomenila neskončnost, se je tako pretočila v drugo materialnost, žensko najlonko, ki pa ima več erotične vsebine in nesporno deluje kot fetiš.

Mirko Bratuša nadaljuje kiparski opus kot samosvoj avtor: posebej se posveča kiparskim tehnikam, ostaja zvest kipu kot objektu, ki pa mu dodaja sodobne elemente, toploto, hlad, pretakajočo se vodo. “Na razstavi sta dva kipa, ki sta povezana drug z drugim: en je topel, drugi hladen, en daje energijo drugemu, odvisna sta drug od drugega. Voda oziroma tekočina, ki jo uporabljam v kiparstvu, ni nič tako nenavadnega, je enostavno medij, naravni element,” pove Bratuša, med drugim avtor “večglave” javne skulpture na Erjavčevi ulici in portreta patra Stanislava Škrabca. Na razstavi je veliko pozornosti požel tudi njegov zoomorfni kip žabca.

Slike Dušana Kirbiša imajo svoj haptični magnetizem, vizualno oprijemališče in sploh elemente, ki jih postavljajo v kontekst konvencionalnega slikarstva. Ampak v slikarstvu, ki ga razvija, uvede stik dveh jezikov, vizualnega in verbalnega. “Skozi vizualne postopke grem od zamisli do materializiranja, v naslednji fazi pa se v sliko umesti nekaj, kar pride iz drugega pola mojega sveta, besednega, razmišljujočega, tudi izgovorjenega. To so besede, ki peljejo v polje drugačnega interpretiranja. Če sliko doživljamo skozi pikturalno, gre za užitke, verbalno pa zahteva drugačen napor, postavljanje vprašanj,” pravi avtor. Pomemben moment pri gledanju njegovih slik je tudi moment zatemnitve. Tedaj zasvetijo napisi: “Zaradi zatemnitve se pojavi misterij, ki je pogost v ritualih - umik v kontemplacijo in razsvetljenje ideje. Prav ta premik iz enega vizualnega v drugo, iz enega mentalnega v drugo, je tisto, kar me draži, mami, s tem se ukvarjam. Zanimajo me lingvistična vprašanja in vprašanja umeščanja subjekta v kontekst umetnosti, kakor jo razumem skozi evolucijo modernizma,” sklene Kirbiš.

KLAVDIJA FIGELJ

---