Andrej Medved: “Zdaj moram pljuniti v roke”
Kultura
19. 05. 2014, 09.20
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 06.57
Vstaja ob treh zjutraj. Da lahko v miru piše. In potem čaka, da se razsvetli. Skoraj ne more dočakati, da se razsvetli. Kdor ga pozna ve, da rad raziskuje labirinte teme, a slednja je v svoji globočini zanimiva samo, če ji sledi ... razsvetljenje. Svetloba, ki pa je lahko tista s severa ali tista z juga.
Andrej Medved: “A poudaril bi, da zaradi manj denarja ne smeš zniževati kakovosti razstavnega programa. Lahko ga omejiš, najdeš druge načine modusa vivendi.” Foto: Miha Fras
KOPER
> Danes zvečer Slovensko muzejsko društvo v Radovljici podeljuje Valvasorjeve nagrade. Nagrado za življenjsko delo prejme Andrej Medved, muzejski svetnik, umetnostni zgodovinar, filozof, velik mojster pisane besede ter mednarodno ugleden poznavalec likovne umetnosti z več kot 35 leti službovanja v Obalnih galerijah v Piranu.
V obrazložitvi Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo Andreju Medvedu so med drugim zapisali, da je osrednja osebnost slovenske, a tudi mednarodne galeristike: “Določil je smeri razvoja Obalnih galerij in odločilno prispeval k novemu, filozofskemu pogledu na likovno umetnost. Doma in v svetu je ustvarjal nove možnosti za mlade slovenske in tuje ustvarjalce in jim odpiral vrata v sodobno javnost.”
>
Nagrada za življenjsko delo je končno tudi stanovska potrditev vašega dolgega raziskovanja, pisanja, delovanja.
“Seveda me je prijetno presenetila ta nagrada, razumel sem jo kot potrditev s strani ceha, kajti prave potrditve znotraj stroke res nikoli nisem imel, razen pri Igorju Zabelu in Tomažu Brejcu. Slednji mi je napisal tako rekoč panegirik, ko se potreboval mnenje za naziv muzejskega svetnika. Nagrada za življenjsko delo je hkrati nagrada za začetek novega življenjskega opusa. Želim si realizirati še veliko razstav, vsaj petnajst jih imam tako rekoč že pripravljenih.”
>
“Andrej Medved je s svojim prihodom v Obalne galerije oral ledino,”
so zapisali v utemeljitev nagrade. Je bilo težje, ko ste orali ali sedaj, ko je že zorano?
“Situacija je enkrat bolj postlana, bogata, drugič manj, le ljudje so drugi. A poudaril bi, da zaradi manj denarja ne smeš zniževati kakovosti razstavnega programa. Lahko ga omejiš, najdeš druge načine modusa vivendi.”
>
Napisali ste približno 600 različnih strokovnih tekstov in besedil, ste pa tudi eden redkih, ki je prodal gozd, da je lahko izdal knjigo. To je
Fantasma epohé
, res obsežno, 2400 strani dolgo in epohalno delo.
“Spremlja me usoda Valvasorja, ki je prodajal svoje graščine in prišel na boben prav zaradi knjige. Fantaszma epohé je bila a res obsežna knjiga in je zahtevala svoj davek. Sicer pa, bilo je okoli 500 razstav, ki sem jih pripravil in približno 600 tekstov, večina kratkih esejev, med njimi pa tudi dvajset knjig, samostojnih publikacij o likovni tematiki.”
“Spremlja me usoda Valvasorja, ki je prodajal svoje graščine in prišel na boben prav zaradi knjige.”
>
Katera od knjig vam je še posebej pomembna?
“Prva prelomna knjiga Pregelj, Stupica, Bernard, vprašanje kontinuitete slovenskega slikarstva iz leta 1999. To je bila študija, ki je skušala v umetnostnozgodovinskem smislu potegniti nit med temi tremi avtorji. Morda je pomembno, da je bila napisana v tretjem obdobju mojega galerijskega delovanja. Prvo obdobje so bila osemdeseta leta, ko smo odkrivali novo podobo v jugoslovanskem in evropskem prostoru. Sledilo je kratko obdobje individualnih mitologij, potem je bilo obdobje tujih avtorjev, v okviru katerega sem pripravil razstave štiridesetih prestižnih evropskih in deloma ameriških avtorjev, odArpa, Miroja, Baselitza in drugih.Tretje obdobje je študijsko; gre za pisanje študij o slovenski umetnosti, v katero sodi prej omenjena študija študija o slovenskem slikarstvu, ki ji je sledilo vsaj še dvajset znanstvenih monografij.”
Kaj ta hip pišete?
“Trenutno pišem o slovenskem kiparstvu, pripravljam za tisk knjigo na 300 straneh, v kateri bom obravnaval določene presežke, na esejističen, poetski način, ki je najbližje samemu tkivu kiparstva. To so Brdar, Begič, Vodopivec, Bratuša.”
>
Kaj boste počeli v pokoju?
“Zdaj moram pa zares pljuniti v roke. Naše avtorje bi rad predstavil v vodilnih državnih galerijskih prostorih na Dunaju in Parizu. Avtorji, ki jih želim predstaviti, so presežek tudi za evropski nivo. Iščem možnosti, čeprav je težko iz Slovenije, kljub osebnim poznanstvom z galeristi in kritiki, urejati status slovenske umetnosti v vodilnih tujih galerijah. Zelo težko. V tujini je dejansko uspel samo Zoran Mušič. Meni so pri postavljanju razstav tujih avtorjev pri nas iz tujine zelo pomagali, a pri vzvratni situaciji ni šlo. Ena od tujih razstav, na kateri delam že deset let, je Svetloba severa in juga, (Matisse, Picasso, Baselitz in Lupertz). Dogovori z muzejem Picasso v Parizu so pri koncu, sodelujemo tudi z Matissovim muzejem v Nici. Ta razstava bi bil res mali biser, upam, da jo bomo v letu 2016/17 pokazali pri nas. Druga razstava, na kateri delam, je Cindy Sherman, pa tudi drugi avtorji. Načrtov je še zares veliko.”
KLAVDIJA FIGELJ