Analfabetizem Agote Kristof

Agota Kristof je ena najvznemirljivejših sodobnih pisateljic zadnjih 30 let, ki je realistični literarni žanr povzdignila na višjo raven. Iz realizma, prežetega z nekakšno otroško, a kruto naivnostjo, je stkala vrhunsko stilizirano pripoved.

Švicarka z madžarskimi koreninami Agota Kristof v slovenskem literarnem prostoru ni neznanka. Leta 2002 je Študentska založba izdala Šolski zvezek, prvo in najboljšo knjigo iz Trilogije, leta 2007 pa so slovenski ljubitelji neizprosne pripovedi Kristofove dobili še preostali dve knjigi Dokaz in Tretja laž, prav tako pod okriljem Študentske založbe. Trilogije se je prijelo poimenovanje Knjiga laži, saj Kristofova v vrhunski maniri, iz različnih zornih kotov, pripovedovalskih ravni prepleta zgodbo dvojčkov, in njun dejanski obstoj iz knjige v knjigo postavlja pod vprašaj. Slednja sta lahko morda literarna aluzija na njena brata, ki sta po sovjetskem vojaškem zatrtju poskusa madžarske politične opozicije ostala na Madžarskem. Kristofova je namreč z možem, učiteljem zgodovine in političnim aktivistom, Jánosom Bérijem in njunim štirimesečnim otrokom leta 1956 najprej pobegnila v Avstrijo, nato se je do konca življenja (umrla je leta 2011) ustalila v francosko govorečem mestu Neuchâtel v Švici.

Pred kratkim je založba Modrijan izdala njeno umetniško avtobiografsko pripoved Analfabetka, kjer so mnogi ljubitelji Kristofove dobili še nekaj neprecenljivih delcev iz njenega življenja, za katere se je skozi njeno pisanje ugibalo, ali so resnična dejstva ali literarna fikcija.

Agota Kristof: Analfabetka (L'analphabète), založba Modrijan, 2013, zbirka Svila, prevedla: Maja Kraigher, 61 strani, cena: 9,90 evrov.

Izkazalo se je, da je njeno življenje - tako kot življenje njenih literarnih likov - bilo prežeto s trpljenjem, revščino in odrekanjem, tako v čustvenem kot materialnem smislu, v težkih časih po drugi svetovni vojni in kasneje v času sovjetske “okupacije” Madžarske. Kristofova ne ovinkari glede strahotnih posledic, ki jih je pustilo vsiljevanje sovjetske ideologije na področje madžarske kulture, umetnosti itd., kaj pa šele na polju političnega obračunavanja s sovražniki sistema - med drugim zapiše, da je samo leta 1956 na Madžarskem umrlo približno 30.000 disidentov.

Kristofova se v svoji avtobiografiji sooča tudi z vprašanjem lastnega “analfabetizma” oziroma jezikovnimi mukami, povezanimi z odločitvijo, da bo pisala večinoma v francoščini. Spregovori pa tudi o svojem madžarskem obdobju, ko se je morala naučiti nemško in rusko. Tudi v avtobiografiji se ni odrekla trpkemu, odrezavemu, hladnemu slogu, ki je stalnica vseh njenih del.

Kristofova je nujno čtivo za vse ljubitelje filigransko stilizirane pripovedi ter za častilce literature Elfriede Jelinek ali Thomasa Bernharda. Prav njemu Kristofova posveti tudi kar nekaj besed v Analfabetki. Zanj med drugim pravi, da bo “večno živel kot vzor za vse, ki hočejo biti pisatelji.”

BILJANA PAVLOVIĆ


Najbolj brano