Ali si nor ali pa neskončno potrpežljiv

Prvo nagrado Saše Dobrile za življenjsko delo na področju filmske animacije je prejel Črt Škodlar. Zavihani brki, metuljček in nepogrešljivi humor še vedno zaznamujejo 80-letnika, ki ga nekateri poznajo kot igrivega pianista in Ježkovega nagrajenca.

Drugi Črta Škodlarja poznajo kot izjemnega animatorja lutk, tretji kot avtorja prvih animiranih filmov, kakršna sta bila Rondo (1958) ali Zaspane (1959), pa tudi kot ustvarjalca avantgardnih risank, kakršna je Sintetični humor (1967).

> Nagrado ste sprejeli, kot ste dejali v nagovoru, z vsemi štiri in še z zobno protezo. Vam veliko pomeni?

“Ob njej imam različne občutke. Po eni strani občutim zadovoljstvo, ker je nagrada poimenovana po Saši Dobrili, ki je bil moj učitelj in ki so ga v preteklosti skoraj spregledali. Meni je nerazumljivo, koliko se je na lepem pojavilo začetnikov slovenskega animiranega filma. Kaj so si vse pripisovali. Ni res - edini pravi začetnik animiranega filma pri nas je bil Saša Dobrila! Če njega ne bi bilo, najbrž tudi nas danes ne bi bilo na tej krasni prireditvi v Izoli. Po drugi strani pa mi je nagrada v čast, ker je ne podeljuje uradna inštitucija, ki bi bila politično ali kakorkoli dirigirana, temveč je priznanje prišlo iz rok stanovskih kolegov iz Društva slovenskega animiranega filma. To ima mnogo večjo težo od kakršnega koli denarja ali kolajne. Zato se jim iz srca zahvaljujem.”

> O svojih začetkih ste dejali, da je šlo za kameno dobo animiranega filma. Kako se je spominjate?

“Bila je res kamena doba slovenskega animiranega filma. Takrat smo delali na film, s tistim orodjem, ki nam je bilo na voljo. Saša Dobrila, ki me je uvedel v podrobnosti animiranega filma, od pisanja scenarija do snemalne knjige, je k nam pripeljal češko tehnologijo; sklepi, ki so sestavljali lutke, so bili izjemno močni. Lutke je bilo treba pritrditi, priviti. Zvrtali so luknjo in privili lutkino nogico v podlago. Kasneje smo zabijali 'cveke'. Ko sem snemal Rondo, sem moral lutko pribiti v leseno podlago, da je držala. In za to si moral imeti kladivo. Če si hotel potem nogico odlepiti, si moral uporabiti klešče, skratka orodje iz kamene dobe.”

> Kako se spominjate snemanja Rondoja , vašega prvega animiranega filma?

“Takrat sem se spraševal, zakaj mora biti lutka zgolj lutka, zakaj se mora tako sunkovito gibati. Lahko bi animirali zelo mehko, pa sem si mislil, da bi to najbolje storil s plesom. Zamisel sem našel v očetovem ateljeju, kjer je ležala majčkena figurica, kakršno imajo za model slikarji. In pomislil sem, da se bo spremenila v leseno balerino. Rekel sem si, da bom naredil alegorijo življenja: od tega, da lutka oživi, skoči skozi en okvir, kakor bi skočila v življenje, gre mimo ogledala, kjer se mladi človek spozna, se vidi in začne prvič razmišljati o sebi, nato gre mimo ure, pride do vrtnice, ki se razcveti, nakar pride do sveče, ki gori, gori in ugasne. Lutka se nato vrne mimo rože, ki je odcvetela, se vrača mimo ure, skoči skozi okvir in pride v izhodiščni kraj, se uleže in je spet zgolj lesena lutka v očetovem ateljeju. Scenarij sem napisal, Rado Bordon ga je takoj odnesel Branetu Tumi, ki me je poklical: 'Črt, film boš delal.' Če sem hotel to figurico animirati, da bo njen gib res plesni - ples pa je najvišja estetska oblika človeškega gibanja - sem moral posnemati žive plesalce. Razmišljal sem o fotografiji. Šel sem k Bojanu Adamiču, ki je napisal glasbo, jaz pa sem lutko premikal in slikico po slikico posnel. V ljubljanski Operi smo posneli dve balerini, kar se je razvedelo, o tem so pisali časopisi, delali reportaže in ko smo posneli približno polovico, pride organizator iz Beograda, in nam pove, da je zmanjkalo toka in se je negativ uničil. 'Jovo na novo', vse še enkrat. A zgodilo se je ponovno. Dvakrat je bilo vse, kar smo posneli, uničeno. Vse skupaj smo snemali skoraj dva meseca. Najbolj hecno je, da se nam je med snemanjem zgodila strahotna napaka - ozadje iz dveh delov tila se je nekajkrat premaknilo, kar najbolj pozorni gledalci opazijo, ampak nekje v tujini, kjer so videli film, so rekli: 'O, fanj, vi ste hoteli imeti efekt polarnega sija, krasno.' In jaz: 'Seveda, seveda.' Danes bi, če bi imel možnost, napako s sodobno tehnologijo seveda popravil.” (smeh)

> Kako ste doživeli današnje filme, narejene v “atomski dobi”, kakor ste imenovali naš čas?

“Klobuk dol! Vsem! Tisti, ki se spusti v to delo, da animira toliko minut filma, je bodisi nor, kar sva bila tudi jaz in Saša Dobrila, bodisi neskončno potrpežljiv. Imeti moraš potrpljenje in strahotno voljo, strahotno samoobvladovanje in natančno moraš vedeti, kaj počneš. Če pogledate Čikorja an' kafe Dušana Kastelica… Uh, to samo gledaš! Pa je čisto računalniško narejeno. Tudi sam imam te programe, a en človek tega ne zmore. Animacija je že lažja, ker tam narediš faze, vmes pa ti program sam marsikaj naredi, vendar je likovno koncipiranje izjemno delo. Spomnim se enega prvih Kasteličevih filmov, ko on riše riše, pa žena pride, ali greva, on pa ne more, ker riše, riše, pa je vojna, vse mogoče, marsovci pridejo, na koncu pride žena s temnopoltim otrok, on pa še zmeraj riše … Tako je to delo.”

> Humor je bil in, če sodimo po današnjem nagovoru, ostaja eden vaših zaščitnih znakov.

“Humor mora biti! Človek mora biti vesel, pri čemer mora najprej biti zadovoljen s seboj in ne hoteti drugim nič hudega. Ljudem se moraš nasmehniti, biti prijazen, dati jim moraš majčken, majčken delček sončka, dobre volje. To je verjetno ena od najpomembnejših stvari v življenju. Vse se ti vrača. Če si dober z drugimi, boš prej ali slej dobil to nazaj.”

> Zdi se, da se je danes težko smejati ...

“Ni res. Naj vsak pogleda vase. Mlademu fantu, ki je bil ves zagrenjen, sem dejal: Veš, poba, ko zjutraj vstaneš in se pogledaš v ogledalo, se najprej sam sebi nasmehni, ker gledaš osebo, ki jo imaš v življenju najraje.” (smeh) MAJA PERTIČ GOMBAČ

---