Algoritmi in jata ptic

Owen Smith je vodja študijskega programa intermedijske umetnosti na univerzi v Mainu (ZDA), je pa tudi umetnik in zgodovinar. Na Pixxelpoint so ga povabili kot selektorja, dela njegovih izbrancev, ki so presečišča tehnologije in umetnosti, so na ogled v galeriji Metropolitana v Gorici.

>> Lahko predstavite idejo intermedijskega študija?

“Termin 'intermedijski' so pogosto povezovali s tehnološko umetnostjo, pri nas pa poleg tehnologije uporabljamo tudi druge forme, kot so denimo ples, gledališče, digitalna fotografija, video, dizajn. Ideja intermedijskega študija je, da za kreativno delo združujemo različne medije. Najzanimivejše je namreč tisto, kar se dogaja v poljih med obstoječimi koncepti in mediji. Študentje na umetniški fakulteti začnejo navadno pri ideji. Zatem se seveda vprašamo, kateri medij oziroma material je najboljši, da bi jo izrazili.”

> Pa imajo študenti zanimive ideje?

“Pogosto je težko, saj se v globaliziranem svetu toliko dogaja, da se mlad človek znajde pred vprašanjem, kako narediti kaj drugačnega. Sam menim, da je to osnovno vprašanje velikokrat napačno. Postavili bi si namreč lahko vprašanje, kako bi lahko naredili nekaj, kar bi bilo enako? Mislimo, da je izvirnost v drugačnosti, pa ni tako. Pomembneje je, kako pristopiš, s katerimi mediji in materiali, in ko gre za kombiniranje, denimo računalnika in videa, lahko prideš do zanimivih rezultatov. Prav tu, na Pixxelpointu, lahko vidimo zanimivo delo Bostončanke Reese Inman, kombinacijo med računalniškim programom in videom, med rožami in Time Squareom v New Yorku, med urbano krajino in organskim.”

> Ves čas spremljate mlade, ki živijo v digitalni kulturi. Kakšne so izkušnje?

“Digitalna kultura je lahko tudi zanka, kajti velikokrat - v poplavi novih medijev - študentje ne vidijo, da je svet tam zunaj. Sicer pa je digitalna kultura prinesla veliko sprememb, vse seveda niso dobre, nekatere nas navdušujejo, čeprav pogosto ne vemo, kaj pravzaprav pomenijo. Mladi so danes veliko na facebooku, množično posredujejo svoje fotografije, pri čemer so popolnoma pozabili, kaj je zasebnost.”

> Za Pixxelpoint ste izbrali nekatera dela vaših študentov in predavateljev. Jih lahko predstavite?

“Začnem z delom Variable Museum Johna Bella, ki je razvijalec programske opreme, digitalni umetnik in predavatelj na univerzi. Pri tem gledalec uporabi iphone in ugotavlja, katera koda generira katero sliko. Gledalec mora torej dešifrirati kodo. Justin Taylor v zvočnem delu Sonic Enviromental Space združuje pripovedništvo, film in zvok. Obiskovalec si nadene slušalke in pokrije oči, da lahko zares doživi specifičen zvok, posnet s posebnimi mikrofoni. Potem je tu zgodba Sheridan Kelly, ki na videu pove, da je devet mesecev na kliniko vozila prijatelja, ki ji je rekel, da ima raka. Po devetih mesecih se je izkazalo, da fant raka ni imel, pač je bil zaljubljen v 'šoferko'. Video se v galeriji vrti ves čas, tudi ko je galerija zaprta, da bi pokazali na čas, ki je enakovreden prevoženim miljam. Alexander Gross pri svojem delu izhaja iz matematike in uporablja algoritme in matematične formule za generiranje vzorcev. Vzorec leta jate ptic je povezal s kamero, ki v živo snema prostor galerije. Nastalo je estetsko in tehnološko zanimivo delo. Sam sem razstavil video, za katerega se moraš, če ga želiš videti, uleči na tla. Želel sem pač spremeniti običajno perspektivo gledanja slik na zidu, istočasno sem nakazal, da sem tudi sam, ko sem snemal nebo, ležal na tleh. Gre za čas, ko sem razmišljal, gledal v nebo in čakal na inspiracijo. In to je moj prispevek k naslovni temi festivala Pripravimo se.”

KLAVDIJA FIGELJ

---