Aleksandrinke so prišle domov, nova knjiga Petra Zorna
V Sokolskem domu v Prvačini je bilo v petek zvečer najti komaj kakšen prost stol, dvorana je bila v pričakovanju nove knjige o aleksandrinkah in dramskega nastopa Društva žena, ki vedno poskrbi za prisrčno vzdušje.
Avtor knjige Peter Zorn, so-urednica in moderatorka večera Vesna Humar, založnik Štefan Krapše in urednica knjige Jasna Humar
PRVAČINA> Avtor knjige, ki so jo naslovili Aleksandrinke so prišle domov, je domačin Peter Zorn, ki je kar nekaj let zbiral zgodbe, nastale po spominih potomcev aleksandrink. Zorn, očitno vnet zbiralec zgodb, je tudi avtor knjige Prvačka zgodba - Prvačina v sliki in besedi s komentarji (2002), publikacije ob 250 letnici Prvačke pleh muzike in knjige Zgodbe Prvačkovcev (2004). Prav slednja ga je, kot je povedal na predstavitvi, napeljala na novo sled, sled za dekleti in ženami, ki so za zaslužkom odpotovale v Egipt. Zorn jim je sledil zlasti po spominih potomcev. Na seznamu za Prvačino ima, kot je dejal, več kot 360 žensk, ki so bile v Egiptu, knjiga sama pa zaobseže 26 zgodb.
“Pomembno je, da se pripovedi objavijo za zanamce. Tega zgodovinskega dejstva ne gre pozabiti, kajti po njihovi zaslugi so naše kmetije preživele, bodisi pod Avstrijo bodisi pod Italijo. S tem delom je potrebno nadaljevati, pa ne le v Prvačini, ampak tudi drugod. Tolminska do Kobarida je neraziskana, tudi v marsikateri od okoliških vasi je še potrebno prebiti led, ljudje o tem še vedno nočejo govoriti, zato je potreben daljši proces. Proces, da se o tem sploh začnejo pogovarjati in da spomine tudi zapišejo,“ je dejal Zorn.
Knjigo, ki jo je uredila Jasna Humar, so-uredila Vesna Humar, založila in izdala pa založba Educa, sestavljajo trije deli; prva dva je napisal avtor sam ter v njih orisal bedo in brezup življenja malega kmeta v Vipavski dolini na robu sveta ter na drugi strani blišč, vrvež, zalet in rast Kaira in Aleksandrije, ki sta bili v središču sveta. “Nemogoče je razumeti, kako so se revna kmečka dekleta, s slabo izobrazbo počutila v velikem naprednem svetu, vendar lahko skozi zgodbe in pripovedi to vsaj zaslutimo.”
Tretji, najobsežnejši del obsega 26 zgodb, nastalih po spominih potomcev aleksandrink. Urednica knjige je Jasna Humar jih je takole opisala: “Tretji del zajema zgodbe 26 družin, to so zgodbe otrok, ki so ostajali doma, zgodbe aleksandrink, ki so odhajale, zgodbe tistih, ki so tam ostale celo življenje in na starost ostale same, zgodbe tistih, ki so se vrnile. Žalostne in vesele zgodbe, a vse so zgodbe življenja, ki so se zgodile in prav to je njihova največja vrednost.”
Uvodnika h knjigi sta napisala župan novogoriške mestne občine Matej Arčon, tudi sam vnuk aleksandrinke in etnologinja v Goriškem muzeju ter raziskovalka aleksandrinstva Inga Miklavčič Brezigar.
Predstavitev knjige so pospremili z izvirnim in izčiščenim dramskim nastopom Društva žena, ki so ga naslovili Aleksandrinke so prišle v nebesa. Dekleta in žene so ob začetku prireditve, oblečene v izvirne obleke in s kovčkom v roki, jasno povedale, zakaj odhajajo v Aleksandrijo, ob koncu predstavitve knjige pa še misel ob prihodu domov ter tako potrdile “teorijo”, ki govori, da ne obstaja ena simptomatična zgodba, pač pa da je jih je toliko, kolikor je bilo aleksandrink.
KLAVDIJA FIGELJ