Abstinenca s cvičkom

Marko Brecelj je unikat evro cone. Nima sicer veliko evrov, ima pa smisel za ironijo in žalosten nasmeh. Brecljevanje, ki si ga je naložil od 16. do 23. aprila, in je Cankarjev dom podomačilo v Brecljev dom, je navrglo nekaj lucidnih (od Lucifer) performansov, tako vsaj trdijo očividci in slušatelji.

Minulo nedeljo pa ga je doletelo sklepno dejanje, koncert z naslovom Mojstru, ki me je odkril.

Breclja ni odkril Kolumb, temveč Bojan Adamič. Mnogo let je tega, še takrat, ko so njegove stare starše obiskali Rolling Stonesi. Leta so tu, čas teče, Breclju pa se godi na eni strani godlja, na drugi godenje pred zvesto klientelo. V Kosovelovi dvorani, ki zmore približno 170 sedišč, se nas je nabralo malo manj kot sto. Same zvestobe in zvedavci, ki smo marljivo in mirno naslonili pogled na “priletnega parazita Marka Breclja”, kot se je sam zasačil v nekem razodetem trenutku. Pa šalo na stran; že davno tega jo je dal na stran tudi Brecelj, še takrat, ko sta bila Zlatna zuba dva. Sedaj je sam, Feota so vzele zvezde, njegov zob je bog ve kje, Brecljev pa je žlahtno patiniral.

Koncert je u(s)meril video policijske vleke protestnikov izpred tiste hiše, ki je bila prodana za manj, kot je bil Brecljev honorar v Cankarju. Provokacija za uvod, izziv “samoljubnega edinca, ki želi mučiti in zaslužiti sam”. Bil je lep uvod, kamera iz roke, sicer obskurna, slika pa vseeno veličastna.

No, ampak ne smemo pozabiti, pred projekcijo nam je Brecelj eno zabrundal zastonj, gratis. Vsi, ki smo vstopali, smo upanje prinesli s sabo, Brecljeva skladba pa nas je mehko položila na trda tla. Začelo se je dogajati “umrtje brez smrtnih žrtev”.

Didaskalije so bile zgovorne: dve buli vina (plus plastični kozarci), ki sta vabili vsakogar žejnega, prazna flaša za evrote (za vsako pesem si je Brecelj sam izplačal en evro honorarja, da je lepo bančniško zacingljalo - zbralo se jih je 15, če se ni medtem zmotil v štetju), v zakotju mize pa strašno orožje - voda. Le-ta je vsake toliko postala zmerno teroristično dejanje, ko se je točila v kozarec, da je morebitne obolele prostate v dvorani sililo na izlive plemenitih tekočin. Brecelj je mil terorist. Še sam nam je razložil to svojo podtaknjeno mino, zato kakšnih hujših odtekanj in utekanj ni bilo zaznati. Mogoče potem, ko je bilo (pol)uradnega po uri in pol konec in se je vino bolj sproščeno pretočilo v mehurje.

Izvedenih skladb je bilo akustično izrisanih točno petnajst. Sami znani hiti, ne bi našteval, le Duše ni hotel prodati, nemara zaradi nemirnega pijančka pri vratih, ki je priblodil mimo in jo je kronično terjal. In spet se je potrdilo, Brecelj je največji bluesman, kar jih je rodila slovenska mati.

Če odmislimo vse davščine (leta so prepolovila vokal, prsti so se rahlo upočasnili, vršičke strasti je pozebla pena dni …), ki jih je Brecelj plačal za svojo držo, pred nami še vedno sedi živ človek, tak, ki poje o živem človeku, o malem in velikem, o sreči in nesreči, o smehu in žalosti, o ljubezni in zvestobi, o svetu in zemlji, o zmedi in resnici. Poje kot bi mu prišlo iz srca in duše, iz jaza v nas, ki smo spoštljivo podoživljali njegovih dobrih 40 let ustvarjanja, “alkoholiščinam”, ki terorizirajo njega samega, navkljub.

Če kdo pri nas in širše, potem je Brecelj čisti blues. S parcelizacijo Jugoslavije je sicer tudi sam podlegel komasaciji, a vseeno, pred nami je v Cankarju odkampiral kot živa priča vseh časov, minulih, odteklih, sedanjih in prihodnjih.

Matematični genij, ki zna pravilno (brez pogreške) seštevati zgodovinske utrinke, čeprav srečnega konca ob padcu z vaje v ekvilibristiki na zidarskem drogu, ni predvidel. Ne, ni Črni peter, nima rad parad, nemara tudi Radojke nikoli ni poznal, je pa poet, bard in srčen človek, ki mu je moč verjeti in zaupati.

JOŽE ŠTUCIN

---