95 tez na vratih galerije

Slovenjgraški kipar Jirži Kočica je svojo razstavo v Mestni galeriji zasnoval vseobsegajoče, angažirano: izročilo obravnava kot predajanje kulturnih in genetskih vzorcev zanamcem. Obravnava polje, kjer se danes trga civilizacijsko tkivo.

NOVA GORICA > Preden pa sploh stopimo v Mestno galerijo, nas na steklenih vratih pričaka zalepljenih 95 tez o umetnosti. Reminiscenca Jiržija Kočice (1966) na Martina Luthra, ki je leta 1517 nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal 95 tez o odpustkih, ki bi morali biti po njegovem mnenju prepovedani. Luther naj bi 95 tez nabil na vrata wittenberške cerkve, a nadškof Albert na teze ni odgovoril, temveč jih je decembra 1517 posredoval v Rim, kjer so jih označili za heretične, papež pa je začel postopek, s katerim so Luthru poskušali dokazati krivoverstvo.

Kočica se, najbrž tako kot Luther, zaveda krize naše civilizacije, sooča se z vprašanji, ki se nanašajo na skoraj neposredno gledanje robov in, kot piše Tatjana Pregl Kobe, občutenja propada, prek katerega se trga civilizacijsko tkivo, kamor izginjajo težko pridobljene in še težje vzdrževane vrednote. Prva teza se glasi: ”Umetnost je vedno v odnosu do transcendence”.

Notranjost galerije spominja na nekaj medicinskega, genetskega, tudi kiparskega. Odtisi rok v silikonskem gelu za analizo proteinov, geopolimerni kipi, podvrženi tomografiji, svetloba, ki prodira skozi gel ... neznani izrazi, ki dajo vedeti, da smo s polja umetnosti prešli v neko drugo polje, v območje znanosti.

Razstava namreč temelji na izhodiščih, ki jih je avtor zastavil v sodelovanju z znanstveniki s Kemijskega inštituta in Zavoda za Gradbeništvo RS. Tu so Čuvarji semen, ki nam v projekciji pokažejo zarodek znotraj nečesa: tako se odpira svet genetike, semenskih bank, umetnega oplojevanja. Gledalca spomnijo na zarodek v trebuhu ženske ali na igračko kamnite strukture, iz katere je treba izdolbsti dinozaverčka.

Kipar Jirži Kočica je celotno razstavo naslovil Izročilo, po kipih, majcenih otroških figuricah, ujetih v človeško dlan, ki so dvignjeni visoko na bakrenih palicah, kot bi jih želeli obvarovati pred vsem, kar se dogaja na “pohodni” površini zemlje. Vsakemu otroku dodeli svoj Noetov čolniček. Vsakemu od kipov je na palico prilepil misel enega od mislecev, med njimi so Thomas Huxley, Roger Scruton, Thomas Sowell, Hannah Arendt, Aristotel in drugi.

Zdi se, da je Kočici izredno pomembno in to nam želi prek umetnosti tudi predati, kako se je rojevala in razvijala misel zahodnoevropske umetnosti in filozofije (ter znanosti in religije) in kam nas je pripeljala. Ter kakšno bo naše izročilo, kakšno predajanje naših kulturnih in genetskih vzorcev zanamcem. In kaj so današnji odpustki?

KLAVDIJA FIGELJ

---