301 leto po smrti še knjiga o Naldiniju

Življenje in delo koprskega škofa Paola Naldinija (1686-1713) je bilo dolgo pozabljeno, tako kot cerkev sv. Blaža, v kateri je pokopan. Lani, ob 300. obletnici Naldinijeve smrti, so cerkev obnovili, njegov lik pa osvetlili na znanstvenem simpoziju. Zdaj o življenju in vlogi Naldinija lahko beremo tudi v knjigi.

KOPER > Knjiga je znanstvena monografija, ki prvič na sistematičen način predstavlja Paola Naldinija, veliko osebnost koprske škofije na prelomu 17. in 18. stoletja, pravi urednica knjige, umetnostna zgodovinarka Vesna Kamin Kajfež. Poleg nje je svoje prispevke o Naldiniju, ki je bil rojen v Padovi, škof v Kopru pa je postal 1686, napisalo še pet strokovnjakov.

Salvator Žitko je Naldinija umestil v čas po tridentinskem koncilu in opisal cerkvene razmere na območju Beneške republike. Rafko Valenčič je po Naldinijevem Cerkvenem krajepisu (Corografia ecclesiastica) opisal koprsko škofijo. Med drugim je o Kopru zapisal, da je bilo v mestu 40 cerkva, šest samostanov, redovniški priorat, dva nunska samostana, trije oratoriji, dvanajst dvoran in 27 bratovščin. Za Izolo je ugotavljal, da je v njej več cerkva kot ulic. Precej podrobno je popisal tudi druge istrske kraje, kjer je bilo kmečko prebivalstvo neuko in je govorilo slovenski jezik.

Delo semenišča še ni raziskano

Prav zato in da bi tudi preprosti ljudje razumeli pridige in maše, je Naldini leta 1710 v Kopru ustanovil Ilirsko semenišče, ki je vzgajalo slovanske duhovnike. To so poskušali že njegovi predhodniki, Naldiniju pa je uspelo, saj je bil spreten diplomat, ki je večkrat sodeloval z Vatikanom, ugotavljajo zgodovinarji. Semenišče je v Kopru delovalo vse do leta 1818. Kljub temu so podrobnosti o njem še neznane, gradivo, ki ga hrani Zgodovinski arhiv goriške nadškofije, pa čaka na raziskave, pravi Vesna Kamin Kajfež.

Tik pred oddajo knjige v tisk so v koprskem škofijskem arhivu sicer našli načrte stavbe semenišča (ob škofijski palači). Podatki o učencih, ki so semenišče obiskovali, in podatki o ustanovi ter njenem delovanju pa še manjkajo, pravi umetnostna zgodovinarka. Sama se je v svoji razpravi posvetila predvsem vlogi Naldinija v kulturnem življenju Kopra. Naročal je umetniška dela, kipe, načrte za obnove cerkva, nove oltarje, med drugim je predvidel baročno prenovo stolnice in prenovo cerkve sv. Blaža (v Dellavallejevi ulici), ki si jo je izbral tudi za zadnje počivališče in jo je škofija lani obnovila. Kako so v njej restavrirali škofov doprsni kip, očistili oltarne slike in obnovili oltarje, kar je šele začetek obnovitvenih del, je v knjigi popisala Mira Ličen Krmpotič.

Veliko je namenjal glasbi

Naldinijevo razgledanost, izobraženost in načitanost ter poznavanje klasičnih avtorjev je Gregor Pobežin dokazal s preučevanjem njegovih latinskih besedil. V Cerkveni krajepis jih je škof vključil kar 96. Poleg literarnih navaja še javne in cerkvene listine ter epigrafske napise, ki jih je tako iztrgal pozabi, preučevalci pa jih lahko uporabijo kot vir o starejši zgodovini.

Glasbo, ki je spremljala Naldinija, pa je preučila Metoda Kokole in ugotovila, da je bil v njegovem času edini stalni in redno plačani glasbenik koprske stolnice organist in skladatelj Antonio Tarsia (v njegovi palači imajo sedež Primorske novice). Za glasbo je sicer Naldini namenjal precej več denarja kot njegovi predhodniki, ugotavlja Kokoletova. Zapuščina duhovne glasbe iz druge polovice 17. stoletja je bogata, v škofijskem arhivu je ohranjenih 16 izvirnih glasbenih tiskov in približno 200 rokopisov.

HELENA RACE

---