“Življenje je svoboda v stiku”

“Če bi morala sporočilo filma strniti v nekaj besed, bi rekla, da gre za zgodbo, ki neizprosno zastavlja vprašanja o človekovem dostojanstvu in spoštovanju. In na to odgovarja z Ljubeznijo,” o celovečercu Tra cinque minuti in scena (Pet minut do nastopa) pove koprska igralka Urška Bradaškja. Film režiserke Laure Chiossone bodo v sredo ob 20.30 predstavili v izolskem Art kinu Odeon.

Urška Bradaškja kot Almira v filmu Tra cinque minuti in scena
Urška Bradaškja kot Almira v filmu Tra cinque minuti in scena 

KOPER > Film Tra cinque minuti in scena je težko ujeti v žanrske okvire; režiserka Laura Chiossone v njem prepleta različne filmske jezike in pristope.

Urška Bradaškja pravi, da ji je film Cinque minuti in scena še posebej pri srcu. “V Gianni in Anni sem videla svojo mamo in nono Danico, ki ju imam neizmerno rada. Tudi moja mama je bila kratek čas mama svoji mami. Nonca, kot smo ji pravili, je umrla konec avgusta, in je videla film spomladi, preden se je začela poslavljati. Zaradi vsebine sem se kar nekaj časa spraševala, ali naj ga ji sploh pokažem. Potem pa sem se odločila, da to storim. Poklicala sem še nono Mileno in potem smo vse štiri gledale film. Nona Danica je film pozorno spremljala, dotaknil se je je in nazadnje je rekla: 'Jaz ne morem pozabit filma Interno 9, v katerem si slepa. Tisti mi je najljubši.' In smo ga gledale še enkrat ter imele prelepo filmsko popoldne ob kavi.”

V zgodbo o skupini igralcev, ki na oder malega gledališča postavlja predstavo, v kateri je v ospredju odnos med hčerko in njeno mamo, ki ne more več skrbeti zase, je vpletla dokumentarne prizore. Gianna Coletti, ki na odru nastopa v vlogi hčerke Marine, tudi v resničnem življenju deli njeno zgodbo. Prav odnos, ki ga ima Colettijeva s svojo (dementno) mamo (Anna Coletti), je namreč režiserki dal idejo za film.

“Film se loteva zelo pereče problematike. Prebivalstvo, še zlasti v zahodnem svetu, se vse bolj stara. Življenjska doba je daljša, starejši ljudje pa potisnjeni na obrobje družbe, še zlasti v mestih. Vse več ljudi oboleva za demenco, kar je poseben družbeni problem,” pojasnjuje igralka Urška Bradaškja, po osnovni izobrazbi sicer diplomirana sociologinja. V filmu je odigrala bosansko igralko Almiro, ki ji v predstavi namenijo vlogo negovalke Dorine.

Odnos med Gianno Coletti, ki je svoji mami Anni (umrla je letos spomladi) pravzaprav postala mama, jo je globoko pretresel in ganil. “V današnji družbi se veliko sprašujemo o svobodi, malokrat pa se vprašamo, ali ljudi, ki so zaradi svoje demence ali pa preprosto zato, ker so ostareli, potisnjeni na rob, sploh dojemamo kot ljudi. Kot svobodna bitja s svojim dostojanstvom - kar ne glede na bolezen so.” In pristavi, da je s sodelovanjem pri tem filmu še utrdila spoznanje, da je življenje - svoboda v stiku. Z drugim, z njegovo drugačnostjo.

14 dni za film

“Med pripravami na snemanje smo se zares veliko ukvarjali z odnosi,” pripoveduje Urška in doda, da so film, ki so ga snemali v Milanu, posneli v vsega 14 dneh. Z režiserko Lauro Chiossone se je Urška srečala leta 2008, med snemanjem kratkega filma Favola Zingara, pri katerem je imel režijske niti v rokah Davide Del Degan, producirala pa ga je Nicoletta Mantovani, ki jo javnost pozna kot ženo pokojnega tenorista Luciana Pavarottija.

Rada igra ciganke

Po nekaj letih jo je Chiossonejeva poklicala in jo povabila na avdicijo za Almiro. Za vlogo se je potegovalo še devet drugih igralk. Na vprašanje, ali jo moti, da v italijanskih filmih in nadaljevankah dobiva predvsem vloge cigank oziroma prebivalk balkanskih dežel, odgovori z glasnim smehom. “Ne, sploh ne, nasprotno. Strašno rada sem ciganka. Na snemanju filma Favola Zingara so mi cigani dejali, da sem njihova. In pika. Le da se po čudnem naključju do tedaj še nismo srečali. Mislim pa da tovrstne vloge v italijanskih filmih in nanizankah dobivam tudi zato, ker govorim z naglasom. Moja italijanščina je sicer tekoča, pozna pa se jih 'pečat vzhoda'.”

Celovečerec Tra cinque minuti in scena je bil premierno prikazan 27. junija lani v Milanu. Doslej je dobil že nekaj nagrad, med njimi nagrado evropske Art kino mreže (CIVCAE Award) in nagrado FICE kot najboljši italijanski neodvisni film. Na projekciji v izolskem Art kinu Odeon bo film opremljen z angleškimi podnapisi.

Več kot desetletje v italijanskem filmu

V italijanskem filmu je prvič nastopila pred več kot desetimi leti - leta 2004 je film Interno 9, ki ga je režiral Del Degan in v katerem je odigrala glavno vlogo, prejel italijanski zlati globus ter še precej drugih nagrad. Med drugim je bil nominiran za nagrado David di Donatello - italijanskega oskarja.

Vloga Almire ji je zelo pri srcu - tudi zato, ker si s svojim likom deli poklic. “Čeprav gledališka skupina v filmu spravlja predstavo na oder z velikimi težavami, sta njihova zagnanost in predanost brezmejna. Ko sem 'gradila' Almiro, sem izhajala tudi iz navdušenja, ki ga vedno znova doživljam ob ustvarjanju vlog v gledališču. Iz tiste radosti v iskanju, raziskovanju, iz tistega čistega občutja, ko nekaj delaš zato, ker tako čutiš, ker v to tako zelo verjameš.”

Pohvalne in odobravajoče ocene filma Tra cique minuti in scena so objavili vsi vidnejši italijanski časopisi - od dnevnikov Corriere della sera in La Repubblica do tednikov Il Giornalle in Panorama. Urškin najljubši zapis je v Il Manifestu prispeval Antonello Catacchio. Med drugim je zapisal, da gre za film, v katerem se mora gledalec soočiti s pretresljivo intimnostjo. “Tolikšne intenzivnosti ni lahko zdržati. Emocije se prekrivajo - od nelagodnosti ganotja do nasmeha, ki se pojavi brez zadrege.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano