“V hribih sva uživala svobodo, ki je nisva mogla v mestu”

“Z njim je bilo še slabše kot z mano, saj je bil Istran, Istra pa je vedno bila v ozadju italijanstva,” je Boris Pahor na petkovem Librisovem večeru v Sv. Antonu dejal o tem, kako sta s sošolcem in prijateljem, kubejskim pesnikom Alojzem Kocjančičem, kot Primorca čutila zapostavljenost slovenskega jezika.

SV. ANTON > Knjigarna Libris in Kulturno društvo Beseda slovenske Istre sta v središče petkovega večera v polni dvorani krajevne skupnosti Sv. Anton postavila mladostniško prijateljstvo med dvema sošolcema - stoletnikoma in velikima rodoljuboma, tržaškim pisateljem Borisom Pahorjem ter kubejskim pesnikom in duhovnikom Alojzem Kocjančičem.

Njuno skupno zavezanost slovenski pripadnosti so izpostavili z branjem odlomkov iz Kocjančičevega opusa ter iz Pahorjeve monografije Tako sem živel, ki je izšla ob pisateljevi stoletnici. V krajšem dokumentarnem filmu o Alojzu Kocjančiču je bilo med drugim slišati pesnikovo željo, da bi opisal istrske čedermace: “Kot je France Bevk opisal slovensko Benečijo v Čedermacu, bi jaz Istro v svojih čedermacih.”

Po krajšem dokumentarcu o Borisu Pahorju je iskrivi stoletnik takoj začel pripovedovati svoje spomine na nekdanjega sošolca. “Jaz sem prišel iz Trsta v Koper med dijake, ki so bili bogoslovci. Kar se tiče znanja slovenščine, so bili v primerjavi z mano, kot bi se šolali na slovenski univerzi. S Kocjančičem sva kot Primorca čutila zapostavljenost slovenskega jezika. Kar zadeva slovenščino smo bili bosi in nagi. Znali smo, kar smo se naučili od staršev, slovenske knjige ni bilo kje kupiti, to so si lahko privoščile le dobre družine izTrsta, ki so imele denar.”

Z nasmeškom je prikimal Kocjančičevim spominom iz dokumentarnega filma o njunih skupnih izletih v hribe, o pohajkovanju po Kaninu, kjer sta se izgubila. “V hribih sva uživala svobodo, ki je nisva mogla v mestu,” je dodal.

ID

---