“Pravco preberite in jo pripovedujte naprej”

Tako svetuje letošnja Štrekljeva nagrajenka Jasna Majda Peršolja in dodaja: “Ne berite jih iz knjig. Ko govoriš, hkrati poustvarjaš.” Pravce, kot pripovedkam pravi nagrajenka, so zaznamovale že njeno otroštvo. Prav tako jo že od rojstva spremljajo dobre vile.

> Štrekljevo nagrado podeljujejo za življenjske dosežke. Kako se pa spominjate svojih začetkov zbiranja pesmi in pripovedk?

“Ko sem še poučevala zgodovino v osnovni šoli, sem pričela z učenci pri zgodovinskem krožku preučevati zgodovino kraja in zbirati potrebno gradivo. Zbrano smo pošiljali na raziskovalni inštitut in v publikacije, tak je bil na primer Pionirski list. Veliko gradiva pa ni sodilo tja, zato sem ga obdržala in pričela tudi sama hoditi k ljudem. Gradivo se je skozi leta nabiralo. Ko sem bila še zaposlena, nisem imela dovolj časa, da bi zbrano še urejala. Po upokojitvi pa se je to spremenilo. Ker sem pogrešala otroški vrvež, je bil to dober način za zapolnitev časa.”

> “En bot je živela ena pupa, ki so jo dobre vile celo življenje usmerjale,” ste o sebi povedali na podelitvi Štrekljeve nagrade. So vas prav zaradi te vere v vile in ostala božanska bitja pravljice še posebej pritegnile?

“Moja starša sta bila odlična pripovedovalca. Mama je imela navado, da je pravce tudi sproti ustvarjala. Tako sem se jih naučila pripovedovati že zelo zgodaj. Pritegnilo me je, kako so s pripovedkami in pravljicami znali naši predniki prenašati na naslednje rodove zgodovino kraja, značilnosti njihovih prebivalcev, pa tudi mitologijo. Ko sem bila majhna, nismo imeli televizije ali radia, zvečer smo si skupaj s sosedi pripovedovali pravljice. So večplastne in odraz življenja.”

> Brez vas in vašega prispevka bi KUD Karel Štrekelj ne bil enak. Skupaj s Herto Sorta sta našli, uredili in izdali kar nekaj ljudskih pesmi, ki bi sicer šle v pozabo. Kako je potekalo zbiranje?

“Najprej sem zapisovala besedila, saj nisem znala pripraviti notnega zapisa. Ko so moji bivši učenci, ustanovili društvo, takrat se še ni imenovalo po Karlu Štreklju, so si želeli, da bi peli stare pesmi na star način. V Štrekljevo knjigi sem našla nekaj pesmi in stare ljudi v Dutovljah povprašala, če poznajo melodijo. Na žalost je niti najstarejši niso več poznali. Tako je vzklilo spoznanje, da je ljudskim pesmim, ki sem jih sama zbrala, treba priskrbeti tudi notni zapis. Tu je pa pomembno in dolgotrajno delo opravila Herta.”

> Na zbirateljski poti ste se srečevali z ljudskimi pripovedovalci. Njihove zgodbe ste zapisovali z natančnostjo, pa vendar je najbrž težko ostati povsem nepristranski. Kaj mora zbiralec po vašem upoštevati?

“Najprej sem se lotila rodiških pravc, ker je to moj materni jezik. Vedno sem si predstavljala, kako bi jih pripovedovala moja mama. Opazila sem, da je pripovedovalca zmotilo, če sem ga snemala. Zato so mi najprej pripovedovali, nato sem si jaz zapisala oporne točke, potem pa, ko sem doma napisala zgodbo, sva jo skupaj še enkrat prebrala. Ljudje so zelo občutljivi na točnost ledinskih imen, včasih je bilo treba spremeniti lastna imena, da se ne bi kdo z zgodbami in liki, ki v njih nastopajo, poistovetil. Treba je tudi povedati, da za razliko od za to usposobljenih strokovnjakov nisem nikoli znanstveno zapisovala teh pripovedk. Osredotočala sem se na zgodbo in vsebino. Pazila sem, da so se ohranile tudi domače besede, hkrati pa sem si želela, da bi lahko zapisano brali odrasli in otroci iz vse Slovenije.”

> Kljub temu, da že vrsto let živite na Krasu, ste veliko časa posvetili tudi svojemu rodnemu kraju, Rodiku. Izdali ste Rodiške pravce in zgodbe ter obsežno monografijo Rodiški rodovi . Ali na tak način postavljate povezavo s predniki?

“Ko pride človek v svoj kraj, najde svoj koordinatni sistem. Tam si pognal korenine, rasteš in veš, kje so strani neba. Tam se lažje odločaš.”

> Imate v načrtih še kakšno knjigo?

“Dela je še veliko, koliko pa bom uspela narediti, bomo pa še videli. Z izdajanjem knjig je danes res težko, saj časi niso najbolj primerni. Do zdaj so mi sicer dobre vile pripeljale na pot dobre ljudi, ki so mi pomagali. Vsekakor bi rada še zbrala like, ki nastopajo v kraških pripovedih. Taki kot je krvavo stegno, mrakova stopinja, tantava in še bi lahko naštevala. To so stara božanstva, ki se s pravljicami prenašajo naprej.”

PETRA MEZINEC

---