“Najboljši produkt osamosvojitve je črnogorska književnost”

Predsinočnjim se je v sklopu Foruma Tomizza v koprski Foresteriji mudil karizmatični črnogorski pisatelj Jovan Nikolaidis. V družbi s prevajalko in igralko Sonjo Polanc ter prevajalcem, pesnikom in založnikom Gašperjem Malejem je predstavil slovenski prevod svojega zadnjega dela Valdinos, ki je izšel pri koprski založbi KUD AAC Zrakogled.

KOPER > Spregovorili pa so tudi o zagonetni poti osamosvojitve črnogorske književnosti.

“Valdinos priča o nastanku nekega primorskega mesteca in njegovem obstoju vse do današnjih dni. Gre za svojevrsten antiutopični konstrukt, ki se poskuša postaviti po robu vsem znanim in dostopnim modelom človeškega obstoja. Ustanovitelji mesteca so gobavci, njihov zadah je gnojilo za neokrnjeno naravo. Valdinos je pravzaprav kraj, prepojen s krvjo, krastami in strastmi,” piše v spremni besedi Vladimir Vojinović. Bralca skozi 500-letno zgodovino tega “prekletega” kraja vodi kronist, Jovan Nikolaidis pa zgodovinskemu popotovanju prilagaja tudi jezikovno dimenzijo. Na predstavitvi knjige je tako Polančeva spregovorila o zahtevnosti prevoda; določene besede je zasledila samo pri njem, ponekod si je pomagala s slovenščino iz 15. in 16. stoletja, v odlomkih, kjer Nikolaidis uporabi arhaično črnogorsko narečje, pa je za pomoč zaprosila Alferijo Bržan, ki je te odlomke prevedla v istrsko narečje. Zanimiva debata pa je kaj hitro krenila na še bolj zanimivo področje: k črnogorski književnosti.

“Najboljši produkt črnogorske osamosvojitve je črnogorska književnost,” je bil neposreden Nikolaidis. Črnogorska književnost je bila predolgo replika srbske književnosti in je vseskozi tekmovala z “velikim srbskim duhom”, je dejal pisatelj. V tem času Črna gora ni imela niti svoje univerzitetne in kulturne infrastrukture, beseda črnogorska književnost pa je bila dolgo časa dojeta kot nekaj heretičnega, da o črnogorskem jeziku sploh ne govorimo, je poudaril Nikolaidis. V 70. letih so ustanovili Društvo književnikov Črne gore, ki je zagovarjalo enakopravnost narodov SFRJ in naznanilo ustanavljanje univerz. Zelo konkretni premiki so se zgodili konec 80. let, a ustavila jih je vojna, in črnogorska književnost se je znova zlila s srbsko. Z osamosvojitvijo Črne gore pa so se stvari začele ponovno premikati na bolje, leta 2008 so na primer ustanovili študijski oddelek in katedro za črnogorski jezik in južnoslovanske književnosti. Nikolaidis pa velike upe goji tudi za mlado gardo črnogorskih književnikov, kot so Ognjen Spahić, Pavle Goranović, Aleksandar Bečanović, Balša Brković in Andrej Nikolaidis. BILJANA PAVLOVIĆ

---