Mala enciklopedija mizerije

Seveda vas je veliko, saj je zastonj! Obiskovalce, ki so predsinočnjim čezmerno napolnili dvorano postojnskega Kulturnega doma, ne da bi jim bilo treba plačati vstopnino, je gost festivala Zmaj 'ma mlade Boris Kobal uvodoma zbodel, zatem pa jim v novi monokomediji Po mojem Slovenci ... poldrugo uro stregel s humornimi, a povečini tudi precej trpkimi ugotovitvami o človekovih zablodah in čedalje bolj gnili družbi.

POSTOJNA > “Človeško ribico imam rad,” je Boris Kobal polaskal gostiteljem. In dodal: “S čebulo je izvrstna!”

Novo monokomedijo, ki jo je ustvaril v produkciji lastnega Društva pod Topoli in ob pomoči igralca Braneta Završana, je oprl nabesedila Giorgia Gabra (1939-2003), slavnega italijanskega kantavtorja, komediografa in igralca slovenskih korenin; družinski priimek je bil izvorno Gaberščik.

Kobal pred gledalci nastopa kot on, Boris Kobal, slovenski satirik iz Trsta, kar njegovi pripovedi daje prepričljiv okus resničnosti. Na oder prikoraka, kakor bi prišel naravnost s ceste, brez kakšnega posebnega kostuma, zgolj z željo, da bi zbranim zaupal nekaj svojih misli, travm in doživetij. So njegove štorije resnične ali plod domišljije? Komu mar, dokler so privlačne in povedne! Dodobra so zabeljene s sarkazmom in povečini jih je rodila jeza: Kobala jezi, da danes za uspešnega velja, kdor najhitreje kida gnoj na resničnostni kmetiji, jezi ga, da demokracija velja za sistem, v katerem ima oblast ljudstvo, dejansko pa nam vladajo brezsramni in nenačelni politiki, jezi ga, da ljudstvo še zmeraj ne stopi skupaj, da si še zmeraj ne izkazuje solidarnosti in tovarištva. “Očitno še nismo dovolj v dreku,” ugotavlja.

Pravšnje vzdušje ob Kobalovih alegoričnih pripovedih na klaviaturah tke Polona Janežič, ki satirika pospremi še skozi peščico songov, med katerimi je tudi pesem o zagonetnem vprašanju levice in desnice, ki sta jo napisala Kobalova zamejska rojaka: besedilo Marko Kravos, glasboAleksander Vodopivec.

Kobal švigne skozi slovenske predsodke in strahove pred istospolno usmerjenimi, Muslimani, izbrisanimi in drugimi, ošvrkne našo hlapčevsko nrav, ugotovi, da smo erotičen narod - “Funkcioniramo samo, če nas kdo jebe!” - in kot nepoboljšljiv levičar obžaluje, da so se komunistične sanje o enakopravnosti vseh postopoma izjalovile v zdajšnjo mizerijo.

Nad gledalcem obvisi komaj znosno vprašanje: je res zastarel, kdor še veruje v boljši, pravičnejši svet?

ANDRAŽ GOMBAČ

---