“Le kako so me odkrili?”

“Seveda sem bil zelo presenečen, sem si mislil, kako so me pa odkrili,” je v svojem iskrivem in šaljivem slogu včeraj dejal dramski igralec Anton Petje, dobitnik primorske gledališke nagrade Tantadruj za življenjsko delo. Nagrado podeljujejo tri primorska gledališča; novogoriško SNG, tržaško SSG in Gledališče Koper.

Anton Petje  Foto: Ivan Merljak
Anton Petje  Foto: Ivan Merljak

TRST > Včeraj dopoldan so v Slovenskem stalnem gledališču obelodanili, da bo letošnji dobitnik primorske gledališke nagrade za življenjsko delo Anton Petje, ki je štiri desetletja zaznamoval odrsko dogajanje na tržaškem odru, pa tudi v Celju in Mariboru.

Slovesna podelitev nagrade za življenjsko delo bo v tržaškem SSG prihodnji četrtek. Tedaj bodo podelili tudi druge tantadruje - nagrade za igralski in gledališki dosežek letošnje žetve treh gledališč, ki pa so do podelitve še skrbno varovana skrivnost.

Tako je odločila žirija, ki so jo sestavljali Dušan Mlakar, Majda Suša in Marij Čuk. “Instinktiven, raziskovalec človekove duševnosti in odrske skrivnosti, do skrajnosti predan besedi in gledališki izraznosti,” so o njem zapisali v utemeljitvi in še dodali, da se v njegovih vlogah, resnobnih ali komedijskih, skriva posebna, petjetovska izraznost - nagnjenost in tudi ljubezen do raznovrstnih ostrin, tudi grotesknih izrisov, v katerih je bil v tržaškem gledališču vedno prvi med enakimi.

“Tega priznanja sem zelo vesel, saj za tem stoji ogromno dela,” je še včeraj dejal Petje ter se spomnil svoje prve predstave iz leta 1959, Kranjske komedijante Bratka Krefta, ki jo je odigral v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju in mu je menda odprla vrata. Spomnil se je tudi prve predstave na odru tržaškega Slovenskega stalnega gledališča, kjer je stopil na oder leta 1969 v Babičevem Anfitruu in od tedaj v tem gledališču igral vse do upokojitve. Na vprašanje, če je ostala še katera neodigrana, a zaželena vloga, odgovarja, da je v njegovih sanjah še vedno Shakespearov kralj Lear. In še v isti spi začel: ”Veste, včasih pogrešam dobre stare predstave, kjer oblika izhaja iz tehtne in poglobljene vsebine, ne pa obratno, kot danes pogosto vidimo v gledališčih ...”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano