“Ker ljubim poezijo, prenesem tudi pesnike”
Dolg, topel aplavz, prežet s spoštovanjem in iskreno hvaležnostjo je v soboto donel v dvorani Duše Počkaj v ljubljanskem Cankarjevem domu in pospremil podelitev prve nagrade mira v roke Jolki Milič, prevajalki in publicistki iz Sežane.
Nepremagljiva Jolka Milič (na sredi) v pogovoru s Tatjano Pregl Kobe (desno) in Barbaro Simoniti Foto: Maksimiljana Ipavec
LJUBLJANA
> Nagrado je v začetku letošnjega leta ustanovilo Žensko združenje pri Slovenskemu centru PEN, podeljujejo jo izključno ustvarjalkam, ter z njo poudarjajo in opozarjajo na dosežke s področja literarne ustvarjalnosti in celostne osebnostne drže. Nagrada nosi ime po Miri Mihelič, pisateljici in prvi predsednici slovenskega centra PEN.
Irena Novak Popov, predsednica žirije za izbor nagrade mira, je povedala, da je žirija prejela 12 nominacij. Ob Jolki Milič so bile za nagrado predlagane še Lojzka Bratuž, Neža Maurer, Svetlana Makarovič, Alenka Puhar, Breda Smolnikar, Irena Žerjal, Jana Žitnik Serafin, Maja Haderlap, Suzana Tratnik in Ksenija Jus. “Predlogi so zelo raznovrstni, prišli so tudi iz Trsta in Celovca, česar smo še posebej veseli. Vsi predlogi so bili resno in tehtno utemeljeni in vse kandidatke ustrezajo duhu nagrade - so vrhunske ustvarjalke in premišljevalke na področju literature. Izkazalo se je, da je ta nagrada zelo potrebna, kajti mnoge med njimi so ostale v ozadju, ne silijo se v ospredje medijske in javne pozornosti,” meni predsednica žirije.
Jolka Milič, ki je sama o sebi zapisala, da je kulturna spletična, se pod svoja javna pisma in polemike podpisovala kot jezna gospodinja, je (tudi) ambasadorka slovenske književnosti. Pa ne gre za kakšen protokolarni naslov, marveč za naziv, ki je “posledica” njenega dela. V teh dneh namreč sta tik pred izidom 71. in 72. pesniška knjiga, s katerimi Jolka Milič že desetletja italijanskim bralcem približuje ustvarjalnost slovenskih pesnic in pesnikov; ne samo priznanih in kanoniziranih. Poleg poezije Srečka Kosovela, Cirila Zlobca, Edvarda Kocbeka, Daneta Zajca, Toneta Pavčka, Tomaža Šalamuna in drugih uveljavljenih pesniških glasov, lahko po zaslugi prve dobitnice nagrade mira naši zahodni sosedje spoznavajo tudi literarne svetove slovenskih pesnic in pesnikov, ki živijo in ustvarjajo v Italiji, ustvarjalnost (velikokrat tudi doma spregledanih) pesnic ter poezijo, ki ostaja v Sloveniji spregledana, ker jo pišejo geji in lezbijke.
Vzor pokončnosti in odkritosrčnosti
“Njena odprta hiša v Sežani je eno od literarnih središč, kjer se dogaja prelivanje jezikov, kultur in mentalitet, vzajemno oplajanje, ob tem pa tudi definiranje in osmišljanje sebe,” je o nagrajenki povedala predsednica žirije Irena Novak Popov in poudarila, da je prevajanje slovenske poezije v italijanščino še vedno posebnost. “Praviloma se je lotevajo le redki naravni govorci italijanščine, izjemoma tisti, ki jim je italijanščina drugi jezik. Jolka Milič je med Italijani odraščala in z njimi ves čas prijateljuje, s čimer razširja mrežo medliterarnih stikov in spodbija omalovažujoče predsodke do slovenske kulture.”
Predsednica žirije za nagrado mira je posebej poudarila tudi predanost in neizmerno naklonjenost Jolke Milič do slovenske poezije. Kajti njeno delo se ne konča, ko opravi prevod. Knjigam, v katere zbere prevode, namreč največkrat tudi najde založnika, jih uredi ter opravi še lektoriranje in korekture, ne da bi bila za to plačana ali da bi doživela kakšno opazno državno priznanje. Izjema je le Lavrinova diploma, ki ji jo je leta 2008 podelilo Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Po mnenju žirije je Miličeva vzor pokončnosti, poguma, odkritosrčnosti in bojevitega zagovarjanja osebnih stališč, v katerih brani podcenjeno in spregledano ustvarjalnost žensk.
Jolki Milič je ob diplomi, denarni nagradi (1000 evrov) in kipcu, ki ga je izdelala slovaška umetnica Zuzana Gažikova, pripadla tudi čast, da predlaga kandidatko za prihodnjo nagrado mira. Odločila se je za Leljo Rehar Sancin, jezikoslovko in profesorico iz Trsta. V začetku letošnjega leta je pri Založništvu tržaškega tiska izdala Nojevo pero, knjigo, v kateri je nanizala portrete pomembnih Slovenk, ki so v Trstu in Gorici na različne načine zaznamovale začetek 20. stoletja.
Odkritosrčno in brez sprenevedanja je Jolka z občinstvom delila tudi svojo zadrego ob nagradi. “Veste, bolj kot božanja sem vajena batin in polen, ki od vsepovsod letijo pod noge. Zato sem ob takih trenutkih v precejšnji zadregi,” je dejala in dodala, da si z Borisom Pahorjem nista pretirano podobna. “On je še starejši od mene, rad in veliko nastopa, je zelo gibčen, dobro hodi in dobro sliši. Mene pa priložnosti, kot je današnja, spravljajo v veliko stisko. Ne vem, kaj bi rekla in potem vedno v zadregi kakšno ustrelim,” je priznala. Običajno začne delati ob osmih zjutraj. Takrat že sedi za svojimi papirji, v sobi, kjer so vsepovsod kupi knjig. In potem dela do polnoči, enih, dveh zjutraj. “Pa me velikokrat prešine, češ, kaj je z mano, da nič več ne morem, potem pa pogledam na uro. In ko se zrušim v posteljo, slišim Borisa Pahorja in sebe, ki rečeva: 'škoda, da nimava petdeset let manj'. On bi obredel ves svet in vse prepričal o teh Slovencih, jaz pa bi zlifrala v Italijo vso slovensko poezijo.”
S prevajanjem nad bridkosti
Čeprav jo velikokrat predstavljajo kot pesnico, se temu odločno upira. Pravi, da je doslej izdala le nekaj lepljenk, povezanih v pesniški list. Tedaj je sicer zabičala, da gre le za provokacijo, a od takrat jo “na veliko štulijo v pesništvo”.
V pogovoru s Tatjano Pregl Kobe je brez dlake na jeziku dejala še, da prevaja z velikim veseljem, a da so pesniki in pesnice včasih precej naporni: “Bolje, da jih osebno ne poznaš, ker ti solijo pamet, ampak, ker tako ljubim poezijo, prenesem tudi pesnike.”
Trenutno pričakuje izid dveh knjig prevodov: poezije Barbare Korun in zbornika, v katerega je uvrstila pesmi 16 pesnic po svojem izboru. Kajti, tako razmišlja Jolka Milič - imamo o sebi prepogosto slabo mnenje: “Menimo, da sveta ne zanima, kaj počnemo. Jaz pa sem ubrala drugo struno in prepričujem svet, da smo vsaj enaki, če ne v marsičem tudi boljši. In mislim, da mi kar uspeva.” Če vprašate Jolko Milič, prevajanje ni težko delo: “Tiste probleme, ki so rešljivi, rešim sproti. Če likaš ali brišeš prah, se lahko grizeš, imaš čas, da melješ in misliš, in tako se ne moreš rešiti svojih bridkosti. Zato vam svetujem prevajanje - iščeš besede, postavljaš pike in vejice. Nimaš časa misliti in se odpočiješ.”
MAKSIMILJANA IPAVEC