“Fotografij ne popravljam”
Kultura
08. 10. 2013, 15.07
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 00.39
Galerija Tir vstopa v novo sezono z razstavo Metamorfoze fotografinje Maše Lancner iz Nove Gorice, letošnje dobitnice Četrtkove nagrade novomeškega Festivala dokumentarne fotografije Fotopub za najboljšo dokumentarno fotografsko zgodbo.
Iz cikla Metamorfoze
NOVA GORICA
> Mednarodno žirijo v sestavi umetniškega vodje festivala Klavdija Slubana, Diane Lui, Georgesa Dussauda in Gregoire Eloy je mlada novogoriška fotografinja, ki končuje študij fotografije na Višji strokovni šoli Šolskega centra Srečka Kosovela v Sežani, prepričala s poetičnim in svojstvenim prikazom življenja v cirkuški šoli. Metamorfoza je namreč plod Mašinega terensko-raziskovalnega dela med bodočimi artisti cirkuške šole Vertigo iz Torina. V tej cirkuški šoli, ki jo odlikuje sodoben pristop do cirkusa, ki nasprotuje vključevanje živali v nastope in poudarja gledališko noto, je Maša preživela 14 dni, toliko časa je bilo potrebno, da so jo artisti sprejeli in da jih bližina fotoaparata ni motila.
Galerija Tir si je letošnjo sezono zastavila v barvah mladih domačih avtorjev. Razstavljali bodo Saša Nemec (modno oblikovanje), Maša Kores (fotografija), Vladimir Sekulić (slike), Višja strokovna šola Sežana, Enej Gala (slike), Alja Piry (fotografija, video) in Tinka Volarič (ilustracija). Kustosinja galerije je Katarina Brešan, strokovni svet sestavljajo: Alenka Di Battista, Andrea Bojić, Mojca Valič in Martina Skočir.
Priznani fotograf Klavdij Suban je o pričujočem delu dejal, da je žirijo močno zadela v celoti. “Avtorica je sledila čisti liniji sodobne fotografije in bila pri tem zelo stroga.” Sama svojo fotografijo opiše kot nereportažno, temveč avtorsko-dokumentarno, nebarvno in analogno. “Fotografij ne popravljam, samo kontrast dodajam,” pa odgovori na vprašanje, zakaj je na eni od fotografij dopustila presvetljenost, ki je pravzaprav šum. In zakaj metamorfoze? “Ko sem videla artistko, ki je pri enem od cirkuških likov visela navzdol, sem pomislila na pajka, potem na Kafko in njegovega hrošča, vsekakor pa na premagovanje tele-snosti, preoblikovanje telesa.”
Fotografinjo je predstavila Mojca Valič in poudarila, da Lancnerjeva z neverjetno fotografsko senzibilnostjo presega zgolj dokumentarno vlogo posnetega. Z metaforično obravnavo svetlobe in senc ter s čustveno poetiko gradi na lastni fotografski domišljiji. V svojem fotografskem postopku ohranja intimnost cirkuškega zaodrja in ne posega v meditativno zbranost gojencev šole med urjenjem. Kot pravi fotografinja sama: “Zgodbe sem iskala v sencah in odsevih ter jo našla tudi v očeh akrobata med stojo na orodju.”
KLAVDIJA FIGELJ