Z ožganimi borovci so se greli Avstrijci
“Ti hlodi so vse, kar mi je ostalo po lanskem požaru. Razočaran sem nad državo in zaradi malomarnosti jo bom tudi tožil,” je dobro leto po uničujočem požaru dejal živinorejec Oku Oku.
Odpri galerijo
Cesta med Petrinjami in križiščem za Podgorje zdaj sameva sredi širne goličave Foto: Danijel Cek
PETRINJE, OBROV
> Pri Obrovu in Črnotičah so plameni pred letom dni pogoltnili 445 hektarjev površin. Čez zimo so posekali približno sto hektarjev uničenega gozda, zdaj pa gozdarji upajo na ugodno jesen, da bodo na novonastale goličave lahko sadili želod istrskega hrasta.
Živinorejec Oku Oku, eden najbolj neposredno prizadetih v lanskem velikem požaru med Petrinjami in Črnim Kalom, je leto dni po požaru kritičen do države in gasilcev. “Najmanj štirikrat sem klical na 112, pa so mislili, da sem Ljubljančan, ki se pelje na morje in gleda požar pri Obrovu. Nikakor jim nisem mogel dopovedati, da gori tudi pri Petrinjah. To lahko dokažem, pogovori so posneti,” pravi Oku Oku, ki je prvi opozoril na požar, saj je zagorelo v neposredni bližini njegovih pašnikov pri Petrinjah.
“Krivec je tudi znan. Takoj po požaru me je poklical in se mi opravičil, češ da ni hotel tega. Prosil sem gasilce, naj mi pošljejo nekaj fantov z eno cisterno. S tem bi lahko ubranili vse moje imetje. Namesto tega so pustili, da je vse zgorelo,” pripoveduje Oku Oku ob rjastih ostankih dveh traktorjev in tovornjaka na gramoznem platoju, kjer je pred požarom stal njegov hangar. “Nič drugega razen moje lastnine in gozda tako ni bilo tukaj. Zato bom tožil državo,” je odločen Oku Oku, ki na nekdanjem pogorišču goji boškarine. Zgolj iz ljubezni do živali, brez milijonskih subvencij Evrope, kot to počnejo drugi, pravi.
Naši so mleli, Avstrijci pa se greli
Vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov pri sežanskem zavodu za gozdove Bojan Košiček je povedal, da so pozimi med Petrinjami in Črnim Kalom posekali dobrih 70 hektarjev uničenih gozdov. Nekaj tisoč kubičnih metrov predvsem črnega bora je končalo v avstrijskih toplarnah. Večji del lesa so zmleli z velikimi mlini tik ob cesti Podgorje-Petrinje, sekance naložili na tovornjake in jih odpeljali v Avstrijo. Del lesa so prodali tudi kot hlodovino.
“Kjer se z lastniki nismo uspeli dogovoriti, nismo sekali. Vendar je bilo teh primerov in površin tako malo, da je to zanemarljivo. Srečo smo imeli, da je bila lastnica večine uničenega gozda agrarna skupnost,” pravi Košiček. Da bi preprečili erozijo, morajo zdaj gozdarji novonastale goličave znova pogozditi. Sadili bodo hrast puhovec, po domače istrski hrast, ki je po njihovem mnenju najprimernejša vrsta za ta tla in podnebje.
Pomagati mora tudi narava
“Zdaj čakamo jesen, da naberemo želod. Težavi sta dve. Prva je ta, ali bo sploh takšna letina, da bomo lahko nabrali dovolj želoda, druga pa je denar. Želode je treba namreč saditi, v luknjice, nekaj centimetrov pod površino tal, enega po enega. Takšno sajenje je seveda drago,” pojasnjuje Košiček. Država naj bi priskrbela želode in plačala pol sajenja, preostalo polovico pa lastniki gozdov sami.
Med Obrovom in Hrušico je stanje nekoliko boljše. Požar je uničil manj gozda, zato bodo gozdarji pustili, da si opomore po naravni poti. Sicer tudi pri Obrovu načrtujejo sajenje sadik listavcev, vendar so uničene površine tako majhne, da bi se moral gozd sam obnoviti. “To se lahko zgodi relativno hitro,” razlaga Košiček. “Po požaru na Šumki, denimo, se je hitro razrasla akacija, sicer v grmih, ampak preprečuje erozijo, kar smo posadili vmes, pa lepo uspeva. Pri Selih na Krasu je bilo, žal, drugače. Zaradi suše se je večina posajenega posušila. Še leto ali dve moramo imeti tudi malo sreče, da se posajeno prime. Da pa bo spet tak gozd kot pred požarom, bo zagotovo preteklo nekaj desetletij.”
Ogenj preskakoval ceste
Tridnevno ognjeno pustošenje, ki ga štejemo za lanski največji požar na Primorskem, sta bila pravzaprav dva ločena požara. 10. avgusta ob enajstih dopoldne je najprej zagorelo nad vasjo Male Loče v Brkinih. Medtem ko so gasilci skoraj obvladali plamene, se je skoraj za njihovimi hrbti na južni strani glavne ceste dvignil nov dimni stolp.
Ogenj je ušel izpod nadzora in ob zmerni burji začel svoj uničujoč pohod proti Čičariji. Dimni stolp iz bližine Obrova se je videlo vse do Kopra. In kot da požar med Obrovom in Hrušico ne bi bil dovolj, se je pri Petrinjah ob štirih popoldne dvignil še višji in grozljivejši dimni stolp.
Zagorelo je na Petrinjskem krasu, plameni so dosegli vrhove borovcev na obeh straneh ceste od Petrinj proti Podgorju in pustošili po tleh ter v krošnjah; vse pred seboj. Ni jih ustavila niti cesta proti Podgorju niti cesta do Črnotič, niti stara glavna cesta proti Kopru, skoraj bi dosegli vas Črni Kal in skoraj oplazili stebre viadukta nad Gabrovico. Petkov večer je na Kraškem robu ponujal apokaliptičen prizor.
Z ognjem se je v treh dneh borilo kar 1286 gasilcev iz vseh primorskih gasilskih društev in poklicnih enot, skupaj s kolegi notranjske in ljubljanske regije, v gašenje so vključili tudi helikopterje.
Gozdarji so izmerili, da je med Obrovom in Hrušico pogorelo 108 hektarjev, med Petrinjami in Črnim Kalom pa 337 hektarjev površin. Pod Brkini je ogenj zajel 70 hektarjev gozda in ga uničil le enajst hektarjev, na Kraškem robu pa so plameni zajeli 192 hektarjev gozda in ga uničili kar 83 hektarjev.
DANIJEL CEK