Robert Časar ni prvi, ki je izginil v neznano
Kronika
21. 01. 2014, 15.23
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 03.33
“Še čudno, da jih več ne pobegne ali se skrije. Ko bodo to množično počeli, bodo verjetno spremenili zakonodajo in potem bomo zaradi nekaj primerov vsi občutili strožji sistem,” je slovensko ureditev, po kateri bi morali obsojeni sami priti v zapor, komentiral odvetnik Marko Zorman.
Polovico obsojencev, ki pravnomočnost sodbe dočakajo na prostosti, morajo v zapor privesti prisilno, druga polovica jih prikoraka za zapahe sama Foto: Srdjan Živulović/Bobo
SLOVENIJA
> Tretjina obsojenih se v zapor le preseli iz pripora, tretjina pride prostovoljno, tretjino pa morajo iskati in jih privesti prisilno.Še nekaj dni bo na oglasni deski koprskega okrožnega sodišča visela sodba višjega sodišča, po kateri mora Robert Časar za pet let in devet mesecev v zapor. Sodišče se je za skrajni ukrep (objavo sodbe na oglasni deski) odločilo zato, ker Časarju v enem mesecu niti sodni vročevalec ni uspel vročiti sodbe.
Roberta Zavašnika, ki so ga leta 2008 obsodili zaradi tragedije pred diskoteko Lipa, v kateri so leta 2005 umrla tri dekleta, iščejo že od leta 2009, ko bi moral začeti služiti petletno zaporno kazen. Zavašnik je že nekaj let na seznamu iskanih oseb slovenske policije in Interpola, vendar zaman. Če se bo uspel skriti do maja letos, se bo lahko znova pojavil kot svoboden človek, saj bo kazen takrat zastarala.
Po osmih dneh, odkar je sodišče sodbo nabilo na oglasno desko, se bo tako štelo, da je Časarju sodba vročena, nato pa lahko pričakuje poziv za začetek prestajanja kazni. Če bodo tudi z vročanjem poziva imeli takšne težave, bo moralo sodišče za Časarja najprej odrediti privedbo, in če tudi ta ne bo uspešna, bodo za njim razpisali tiralico. Če se bo to res zgodilo, bo Časar pristal za zapahi, ko ga bodo odkrili policisti.
Tretjino prisilno privedejo
Sicer pa je izmikanje prestajanju kazni bolj pogosta praksa, kot bi laično pričakovali. V letu 2012 je zaporno kazen začelo prestajati 1087 moških in 71 žensk, skupno torej 1158 novih obsojencev. Od teh jih je bilo 365 (31,5 odstotka) že med sojenjem za zapahi, saj so bili v priporu in so priporniško celico le zamenjali za zaporniško.
388 obsojenih (33,5 odstotka) se je po vročenem vabilu za prestajanje kazni odzvalo in prostovoljno stopilo čez zaporniški prag, kar 341 (29,5 odstotka) pa se jih vabilu ni odzvalo in so jih morali najprej najti, nato pa prisilno privesti v zapor. Predlani so tako prisilno privedli za zapahe 318 moških in 23 žensk.
Pošte ne sprejemajo
Sistem, kot ga poznamo v Sloveniji, namreč od nepoštenih (pravnomočno obsojenih) pričakuje, da bodo toliko pošteni, da bodo sami prikorakali v zapor na prestajanje kazni. Takšen sistem očitno deluje pri polovici obsojencev, ki obsodbo dočakajo na prostosti, pri polovici pa ne.
Najbolj običajen način izogibanja prestajanju kazni je izogibanje prevzemanju pisemskih pošiljk. Ti obsojenci običajno nočejo sprejeti niti sodbe višjega sodišča, saj postane sodba pravnomočna šele takrat, ko jo prejmejo v roke vsi obsojenci. Če sodbo vendar nekako sprejmejo (v nasprotnem primeru jo sodišče nabije na oglasno desko), pa jim potem nikakor ne “pride v roke” poziv za prestajanje kazni. Na tak način uspejo nekateri odlašati z odhodom v zapor tudi leto dni ali več.
Dediščina utopije?
“Sodišča imajo vsa sredstva, da to izpeljejo hitreje in učinkoviteje,” pravi koprski odvetnik Marko Zorman, ki je prepričan, da takšna praksa v Sloveniji izhaja iz dveh izhodišč. Prvo je načelo nedolžnosti do pravnomočne sodbe, ki je zagotovljeno z ustavo, drugo pa je prizanesljiva kazenska politika.
“Še 40 let po koncu druge svetovne vojne so nam razlagali, kako bo pravo odmrlo, kako ne bo več kaznivih dejanj in ne potrebnih kazni ... To je bila zgolj utopija, ki pa se je prevedla v kazensko pravne norme,” je pojasnil Zorman. Zaradi tovrstne prizanesljivosti so bile po njegovem pri nas doslej tudi zelo nizke kazni, nekatera dejanja gospodarske kriminalitete pa nizko “rangirana”.
Sanader bi bil pri nas na prostosti
Na Hrvaškem, denimo, vsakdo, ki ga na prvi stopnji obsodijo na več kot pet let zaporne kazni, avtomatsko pristane v priporu do pravnomočnosti sodbe. Če odmislimo, da bi mu lahko pripor podaljšali tudi zaradi tega, ker je pred začetkom sojenja že zbežal v Avstrijo, bi nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader v Sloveniji hodil na sojenja s prostosti.
“Seveda je realno pričakovati od ljudi, da bodo sami prišli v zapor,” na vprašanje, ali je takšno pričakovanje zakonodajalca upravičeno, odgovarja Zorman: “Tisti, ki priznavajo krivdo, bi radi čim prej končali to zgodbo in odslužili kazen. Ti obsojenci si z odhodom v zapor skrajšajo osebne travme. Zanje je lahko čakanje hujše od samega zapora.”
DANIJEL CEK