Potočnik: Bil sem zgolj slamnati direktor

Na sojenju nekdanjemu ekonomu mariborske nadškofije Mirku Krašovcu v zadevi Betnava je sodišče danes zaslišalo nekdanjega direktorja družbe Betnava Zmaga Potočnika in nekdanjega člana, nekaj časa pa tudi predsednika uprave škofijske družbe Gospodarstvo Rast Dušana Zazijala. Slednji je zatrdil, da so se obnove dvorca lotili z najlepšimi nameni.

CELJE > Zmago Potočnik je za obnovo dvorca ustanovljeno podjetje Betnava, preko katerega so črpali sporni evropski denar, ki ga je morala nadškofija pozneje vrniti gospodarskemu ministrstvu, na prošnjo Krašovca vodil od marca 2008 do septembra 2009. Dejal pa je, da je bil zgolj slamnati direktor, saj ni izvajal nobenih pooblastil, le podpisoval je pogodbe in druge dokumente.

Potočnik: O vsem sta odločala Krašovec in Zazijal

Skupaj s še petimi drugimi pa je bil nekaj časa tudi lastnik omenjenega podjetja, saj so ti na prošnjo gospodarske uprave mariborske nadškofije kot fizične osebe ob poroštvu nadškofije vzeli posojila pri Raiffeisen banki in tako zagotovili potreben denar kot predpisani delež lastnih sredstev v projektu.

Potočnik je zatrdil, da sam nikoli ni bil prisoten na sestankih s predstavniki ministrstva za gospodarstvo, s pripravo dokumentacije pa se je že takrat ukvarjala Dragica Marinič, ki ga je pozneje tudi nasledila na direktorskem mestu. O vsem skupaj pa, da sta na koncu odločala Krašovec in Zazijal, ki naj bi se tudi dogovorila za kredit, a je to, da bi kadarkoli bil na pogovorih za kredit, Krašovec na današnji obravnavi nekajkrat zavrnil.

Dušan Zazijal pa je nato podrobneje opisal celoten potek odločanja v projektu. Dejal je, da si je nadškofija že dolgo časa prizadevala za obnovo Betnave, projekt pa je vodil Krašovec, kar pa je po njegovem glede na hierarhijo znotraj gospodarske uprave razumljivo. Sprva so si obetali denar s strani ministrstva za kulturo, ker to ni bilo izvedljivo, so kandidirali za evropski denar preko razpisa ministrstva za gospodarstvo.

Ker nadškofija svojega denarja v ta namen ni imela, so se za kredit dogovorili pri Raiffeisen banki, kjer jim je bilo rečeno, da nadškofiji neposredno denarja ne morejo več posoditi, zato je padla ideja o tem, da bi kredite najeli uslužbenci kot fizične osebe. Kdo se je tega spomnil, Zazijal tokrat ni vedel povedati.

Najprej so želeli podjetje Granit

Za realizacijo projekta so si najprej želeli podjetja Granit, s katerim so imeli že dobre izkušnje, a ta v posel ni želel stopiti kot investitor. Zaradi krize je namreč v nadškofiji že začelo prihajati do finančnih težav, zato se njenemu vodstvu ni zdelo primerno, da bi projekt financirali sami. Pozneje jim je uspelo priti do Vegrada, s katerim je prvi stik po Zazijalovih besedah vzpostavil Krašovec.

Pridobivanje evropskega denarja so prepustili Vegradu

Ko je do tega dogovora prišlo, pa sta se Krašovec in Zazijal umaknila bolj v ozadje in zgolj vsebinsko bdela nad vsem skupaj, je dejal Zazijal, medtem ko so glavno vlogo, vodenje projekta in pridobivanje evropskega denarja prepustili Vegradu. Slednji bi tako med drugim moral tudi odkupiti lastniške deleže dotedanjih lastnikov, prve je medtem na papirju zamenjala peterica duhovnikov, a se to tudi zaradi težav velenjskega podjetja nikoli ni zgodilo.

Zazijal je še povedal, da se je direktorici Vegrada Hildi Tovšak z izvedbo zelo mudilo, saj naj bi iz vladnih krogov izvedela, da lahko zmanjka denarja, oni pa z gradnjo še niti začeli niso. “Na to smo opozarjali, žal pa je projekt pozneje šel v smeri, v kateri je šel, nam pa so ves čas zagotavljali, da je vse v redu,” je dejal Krašovčev tedanji najpomembnejši sodelavec v gospodarski upravi mariborske nadškofije.

STA

---