Obtoženi: “Nisem glisiral!”

“Zaslepile so me luči marine, mislil sem, da sem drugje, ko pa sem opazil oviro, je bilo že prepozno. Hitrost je bila majhna, to še zdaleč ni bilo glisiranje,” se je včeraj zagovarjal Andrej Z., ki je pred tremi leti z gliserjem nasedel na nasip sečoveljskih solin. V nesreči se je hudo poškodovala njegova partnerka.

KOPER > “Trčili smo zgolj zaradi tega, ker sem slabo ocenil smer. Tistega večera je bila visoka plima, lune ni bilo, zidek je bil zelo slabo viden, varno pot pa sem zgrešil za vsega dva ali tri metre,” je 46-letni Andrej Z. iz Strunjana z začasnim bivališčem v Ljubljani pojasnil dogajanje na morju pred portoroško marino 4. septembra 2010. S svojim dvanajstmetrskim gliserjem je takrat trčil v nasip sečoveljskih solin in z gliserjem vred končal na skalah.

V nesreči se ni poškodoval, prav tako je celo kožo odnesel njegov prijatelj Gregor O., ki je pred nesrečo stal na premcu gliserja, hudo pa se je poškodovala njegova partnerka, ki je bila ob trku v kabini. Danes 41-letna Petra H. iz Hrvatinov, ki dejansko živi skupaj z Andrejem in njunima otrokoma v Ljubljani, je utrpela zlom ledvenega vretenca hrbtenice, hud zvin vratnega dela hrbtenice, pretres možganov in rano na bradi. Ob zlomu vretenca si k sreči ni poškodovala hrbtenjače, sicer bi ostala hroma.

Ponoči pluli z očmi

Tožilstvo se je v svojih očitkih Andreju Z. oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca, ki je izračunal, da je čoln zadel v obalo s hitrostjo od enajst (20 km/h) do 16 vozlov (29 km/h), kar bi že pomenilo glisiranje. Obenem je sodni izvedenec ugotovil, da je proti vhodu v marino plul po napačni strani, po izredno plitkih vodah severno od školjčišča, namesto po varnejši poti južno od školjčišča. Tožilstvo mu zaradi tega očita glisiranje preblizu obale.

“Plovilo imam dvanajst, izpit pa že 20 let. Sem povprečno izkušen pomorec, takšne nesreče do takrat še nisem doživel, od takrat pa sem še veliko plul, vendar nikoli več ponoči,” je obtoženi odgovoril na vprašanje, kako izkušen morjeplovec je. Priznal je, da je o svojem položaju napačno sklepal, vozil pa je s pomočjo GPS navigacije, ki lahko zgreši tudi za deset do dvajset metrov. “Gregor je bil na premcu in gledal, kod plujemo, Petra je bila ob meni, sklepali smo, da nas do marine loči še slaba minuta,” je razložil in dodal, da bi morali prepluti vsega 800 metrov. Tistega večera so namreč hoteli prepeljati gliser s sidrišča v marino.

Po trku še pospešek?

Obtoženi trdi, da trk ni bil tako silovit, kot bi lahko sklepali po fotografijah nasedlega gliserja. “Mislil sem, da smo povozili eno bojo. Ko pa me je vrglo na komandne ročice, je čoln še pospešil navkreber. Če me ne bi vrglo v ročice, bi bile poškodbe manjše. Še vedno bi trčili, vendar tega zadnjega pospeška ne bi bilo,” je pojasnil. V zadnjem trenutku mu je Gregor sicer zavpil, vendar je bilo že prepozno.

Njegov odvetnik Andrej Jernejčič je nato sodnici Tatjani Pavlovec izročil mnenje izvedenca za plovila, ki je po nesreči ugotovil, da je krmilni vzvod čolna načela korozija in da je bil celo počen. “Možno je, da bi mi lahko tudi krmilo zatajilo. Po mojem bi še lahko zavil in se izognil zidu,” je nato pripomnil obtoženi, ki zatrjuje, da hitreje od osmih vozlov (15 km/h) zagotovo ni vozil. “Nisem glisiral tudi zaradi tega, ker bi ob glisiranju premec dvignilo in ne bi videl, kam plujemo,” je dodal.

“Malomarna sta kapitanija in soline”

Tudi domačin Marjan P., ki je v času nesreče ravno izplul s čolnom iz Jernejevega kanala trdi, da nasedli čoln pred nesrečo ni divjal. “Z očetom sva šla pogledat školjčišče. Slišala sva barko, ki je prihajala počasi, potem je malenkost pospešila, nato pa je močno zaropotalo. Če bi pluli hitreje, bi gliser končal v solinah ali preskočil nasip in padel na naju z očetom. Z očetom sva zagledala premec in že sem se oziral naokoli, kako bi skočil v vodo in se rešil,” je povedal.

Po njegovem prepričanju ni šlo za malomarnost voznika gliserja, ampak za malomarnost uprave za pomorstvo, ki ni odredila solinam, da označijo nasip, in malomarnost solin, ker tega niso storili sami. “To bi morala biti šola ostalim, da bi kapitanija ukrepala in uslišala naša opozorila. Pred leti je uprava za pomorstvo zahtevala od nas, da ob školjčišče postavimo svetleče boje. Mi pa smo jih nenehno opozarjali, da so tudi soline dolžne označiti svoje zidove. Tam se je zgodilo že več nesreč,” je zatrdil in dodal, da obtoženi tistega zidu ni mogel videti.

Zavedel ga je odsev

“Težko ocenim, koliko hitro smo pluli, zagotovo pa ne hitro, sicer se ne bi uspel obdržati na premcu,” je dejal obtoženčev prijatelj Gregor O., ki je tistega večera stal na premcu gliserja. “Najprej sem gledal, kako dvigujemo sidro, potem pa pot, da se ne bi zaleteli. Težava je bila v tem, da je bila tudi za tem zidom voda, in sicer že v solinah. Videl sem odsev luči v tej vodi, nisem pa videl zidu. Ko sem ga zagledal, je bilo že prepozno,” je pojasnil.

“Šli smo zelo počasi. Celo s svetilko smo si svetili po morju. Ko smo že videli marino, sem šla s premca do Andreja in nato v kabino,” je povedala obtoženčeva partnerka Petra H. Tudi ona je zatrdila, da so med plovbo res nekoliko pospešili, vendar le toliko, da so lahko prek premca še vedno nemoteno gledali naprej. “Zdaj ne morem dvigniti več kot pet kilogramov, za vsako stvar ga prosim za pomoč, tako da grem že sama sebi na jetra. Po nesreči se je nenehno opravičeval ... Glede na to, da sva še vedno skupaj, ta dogodek pač skupaj doživljava,” je še povedala. DANIJEL CEK

---