Dobre in slabe strani kamer
Na vrhovnem sodišču so v lanskem letu prejeli 644 različnih prošenj za snemanje glavnih obravnav na sodiščih. Slovenska sodišča so sicer v lanskem letu rešila približno 1,2 milijona zadev.
Fotografiranje in snemanje v sodnih dvoranah je po zdaj veljavni zakonodaji omejeno, možno pa je le po predhodnem pisnem dovoljenju vrhovnega sodišča Foto: STA
LJUBLJANA> Novela zakona o kazenskem postopku, ki je trenutno v redni parlamentarni obravnavi, naj bi po predlogu vlade omogočila neposredne prenose glavnih obravnav, ukinila pa naj bi klasične zapisnike. Vendar vlada novele, vsaj v tem delu, predhodno ni uskladila s sodstvom.
Ko je zdaj že nekdanji minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič pred časom predstavil predlog novele zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki naj bi jo parlament obravnaval celo po skrajšanem postopku, je marsikdo zajel sapo. V noveli se je, brez vednosti sodstva in pravnih strokovnjakov, znašel predlog o neposrednem prenosu pisnih informacij iz sodnih dvoran z različnimi telekomunikacijskimi sredstvi, o slikovnem in zvočnem snemanju, pa tudi o neposrednem prenosu zvoka in slike.
Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je v začetku februarja podpisalo pogodbo za najem sistema za avtomatsko prepoznavo in zapis govora za potrebe izvedbe pilotnega projekta Avtomatska prepoznava in zapis govora. Vrednost naročila je 54.000 evrov, pogodbo pa je ministrstvo podpisalo s podjetjem Interexport iz Potoka pri Komendi, ki je bilo tudi edini ponudnik. Trajanje pogodbe je devet mesecev, rok veljavnosti pa 1. september 2013.
Premalo kritike?
Edini pogoj naj bi bil, da to ne moti postopka in ne vpliva na potek in poštenost postopka oziroma niso kršene pravice. Snemanje obravnave ali njenih posameznih delov obravnave pa naj ne bi bilo dopustno, če obdolženec in njegov zagovornik, priče ali izvedenci temu izrecno nasprotujejo. O prepovedi snemanja oziroma neposrednega prenosa naj bi odločal predsednik senata, če bi obstojali razlogi za izključitev javnosti ali če bi bil moten red.
Obrazložitev med drugim navaja, da sodobna tehnologija zahteva bistveno drugačen odnos do koncepta javnosti sojenja kot enega izmed temeljnih elementov poštenega postopka, ki omogoča nadzor javnosti nad delom sodišč. Videz pravičnosti sojenja naj bi se pri državljanih ustvaril le, če bi imeli možnost neposrednega spremljanja poteka sojenja s prenosom po elektronskih medijih. In še pika na i v obrazložitvi: “Ne gre prezreti, da državljani zahtevajo pravno in pravično državo, pri tem pa kritizirajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne pa sodne veje oblasti.”
Predloga niso utemeljili
Po besedah Gregorja Strojina iz vrhovnega sodišča ni sporna le določba glede neposrednih prenosov sodnih obravnav, ampak tudi o ukinitvi klasičnega zapisnika.
“Uveljavitev ni problematična le s stroškovnega vidika, za katerega bi bilo sicer primerno, da ga najprej v okviru oblikovanja predloga in predvidenih finančnih posledic oceni sam predlagatelj, temveč predvsem iz vsebinskega - torej vplivanja na sam postopek,” pravi Strojin. Po njegovem osebnem mnenju argumenti v obrazložitvi ne utemeljujejo smiselnosti sprememb oziroma jim v veliki meri celo nasprotujejo.
Ureditve neposrednih prenosov, kakršno predlaga novela ZKP, ne pozna nobena primerljiva država. Tudi britansko vrhovno sodišče, ki ga zakonski predlog sicer omenja, omogoča prenose samo s svojo opremo in pod lastnimi pogoji, neposredno pa v zelo omejenem obsegu. V vseh sistemih, kjer je snemanje dovoljeno v omejenem obsegu, to spremlja vrsta dodatnih določb, vezanih na odgovornost odvetnikov, medijev ipd., ki jih pri nas ni.
Kjer snemajo, so pravila jasna
V številnih državah, zlasti v ZDA, so prakso iz 90. let prejšnjega stoletja zaradi negativnih izkušenj obrnili in snemanje praviloma ni dovoljeno. Ugotovili so namreč, da uporaba kamer v sodni dvorani neposredno vpliva na dojemanje in obnašanje udeležencev v postopku, pa tudi posameznikov v širši družbi. Kjer pa je snemanje dovoljeno, je jasno opredeljeno število kamer, koti snemanja, pa tudi, ali se sme posnetke urejati in montirati, komentirati in podobno. Kot pravi Strojin, je snemanje v omejenem obsegu v nekaterih zveznih državah dovoljeno v civilnih postopkih, a le ob izrecnem soglasju vseh udeležencev v postopku. Odloča pa sodnik, ki vodi postopek.
Predlog ZKP pa, nasprotno, izhaja iz vnaprejšnje dovolitve, sodišče lahko snemanje omeji le v omejenih razlogih. Zgovorno je tudi, dodaja Strojin, da po pre dlogu ZKP snemanja ne more omejiti zaradi zadržkov tožilstva, saj ga sploh ne omenja kot stranko v postopku. “Uporaba kamer lahko nosi tako pozitivne kot tudi negativne učinke, vendar pa jih je treba pred implementacijo novih rešitev temeljito pretehtati, ne pa izhajati iz tehnološkega determinizma, slabo pripravljenih predlogov brez analiz, ali zgolj iz partikularnih interesov,” pravi Strojin. Pomemben vidik, ki se ga zakonski predlog sploh ne dotakne, je vsebinske oziroma postopkovne narave: kako bo to vplivalo na možno usklajevanje soobdolženih ali prič o vsebini zagovora oziroma pričanja.
Kdo bi skrbel za delovanje opreme?
Podobno je, pravi Strojin, tudi z ukinitvijo klasičnega zapisnika, saj predlog ne predvideva vrste organizacijskih, zakonodajnih in tehničnih potreb. Bolj kot ne izhaja le iz dejstva, da oprema obstaja in da naj bi privarčevalo čas in delo zapisnikaric. Ne odgovori pa na potrebo po - za zdaj - neobstoječih tehnikih. ki skrbijo za nemoteno delovanje opreme.
Strojin ob trem med drugim opozarja na govorne napake, dialekte, bistveno težje pregledovanje zvočnih elektronskih zapisov, pa tudi na to, da prepisovanje zvočnega zapisa terja več časa in dela kot izdelava zapisnika na obravnavi. “Problemi so tudi vsebinski: kako funkcionira postopek sojenja, dokumentiran zgolj z zvočnimi posnetki, je odvisno od celotne zakonske ureditve.”
Tudi v delu, ki se nanaša na ukinitev klasičnega zapisnika, zakonski predlog ne omenja finančnih in administrativnih posledic, kar naj bi - v skladu s pravili sprejemanja predpisov - pomenilo, da jih ni. Kar pa seveda ne drži.
SILVA KRIŽMAN