Vsi smo Grki

Pravijo, da je svet pred bankrotom. Spopadamo se s svetovno dolžniško krizo. Države so insolventne. Dušijo nas krediti, ki jih ne moremo vračati. Edino pozitivno je to, da smo si z globalno krizo obogatili besedni zaklad. Pred dnevi me je namreč poklicala hčerka in mi dejala, da je v fazi “defaulta”. Kar prevedeno pomeni: tata, odpri denarnico!

Čez noč smo vsi postali Grki. Tudi zato, ker je težko, da bi postali Američani, katerim zadostuje, da natisnejo nove bankovce, ko se soočajo s krizo.

Če danes pomislimo na Grčijo, nam pridejo pred oči množice delavcev, ki vztrajno protestirajo pred parlamentom, evropski denar, ki se pretaka v njihove blagajne, in nešteti otoki, ki bi jih radi obiskali kot turisti. Toda če nam uspe oddaljiti se od dnevno političnih in turističnih klišejev, morda zagledamo kakšno pozitivno življenjsko lekcijo. Recimo na Kreti, ki je največji grški otok in zelo priljubljena turistična destinacija, kjer se lahko soočamo z multikulturno, grško, turško in benečansko atmosfero, o kateri so pripovedovali pisatelji, kot so nobelovec Odyseus Elytis, Nikos Kazantzakis in nedavno preminuli režiser Michael Cacoyannis. Malokdo ve, da je Nikos Kazantzakis eden največjih svetovnih pisateljev tudi zato, ker je imel to nesrečo, da je njegov najbolj znani roman Grk Zorba postal filmska uspešnica, ki jo je zrežiral njegov rojak Cacoyannis. Film je dobil tri oskarje. Nepozabne prizore interpretirajo Anthony Quinn, Alan Bates, Irene Papas in Lila Kedrova. Prav tako je postal kontroverzna filmska uspešnica njegov roman Zadnja Kristusova skušnjava v režiji Martina Scorseseja. Kazantzakisu je 1957 za en glas ušla Nobelova nagrada, ki so jo podelili Albertu Camusu. Pravijo, da obstaja pismo, v katerem Albert Camus obžaluje, da je dobil nagrado namesto njega, in se mu opravičuje.

Gore nad Zakrosom na jugovzhodu Krete so vijoličaste. Na peščenih plažah Libijskega morja vohaš Afriko. Na severu imajo plaže barvo zlata. Ko se pelješ proti platoju Lassithi, barve spominjajo na Istro. Pravijo, da so prvi “spužvarji”, nabiralci morskih spužev v Dalmaciji, bili ribiči, ki so tja prišli s Krete. Paradoksalno, ljudje so bili bolj svobodni, ko je bil svet majhen, revnejši in ograjen z mejami, ko še nismo bili obsedeni z mitom sanjskih počitnic. Na Kazantzakisovem grobu v kretskem glavnem mestu Heraklionu, piše: Ne upam. Ne bojim se. Sem svoboden.

Na našem grobu bo pisalo: Insolventen.


Preberite še


Najbolj brano