Vino kot motiv za turistični prihod
Martinovo je za nami, pravi in našemljeni župniki in škofi so opravili obrede, vinarji pa se - kot vselej - ukvarjajo z vprašanjem, kako svoj pridelek ponuditi in prodati. November je mesec vinskih festivalov. Ni malo vinarjev, ki jih skorajda ni doma. Blizu in tudi zelo daleč predstavljajo svoja vina, pojasnjujejo, od kod so in kako so bila pridelana, obenem pa, to še zdaleč ni zanemarljivo, predstavljajo svoje kraje in vsaj posredno vabijo ljudi, naj jih obiščejo.
V vlogah promotorjev svojih vin so vinarji tudi pomembni turistični agenti. Enako drugi ponudniki pridelkov, oljkarji, pršutarji, ribogojci, gostinci. Če so dovolj prepričljivi, njihovi novi znanci pridejo tudi k nam.
Naše “vinske ladje” so bile v minulih tednih na uglednem festivalu v Meranu, v Trbižu na simpatični, razvejani in odmevni prireditvi Ein prosit, v Beogradu in Banja Luki, v soboto tudi na obrežjih Ljubljanice. Skupina vinarjev je bila v Hongkongu, Jean Michel Morel iz kleti Kabaj pa letos kot edini slovenski pridelovalec na jubilejni predstavitvi vin iz stotih naj kleti leta z vsega sveta po izboru revije Wines&Spirits v San Franciscu. Več kot 20 slovenskih vinarjev je bilo na Orange Wine Festivalu na Dunaju, v četrtek pa bo dobršen del vinske Slovenije na Slovenskem festivalu vin v Ljubljani, kjer bo teden kasneje še velika predstavitev vin iz ekološke pridelave, ki bo imela sestrsko prireditev naslednji dan v Zagrebu. Isti konec tedna bo v tamkajšnjem hotelu Esplanade tudi mednarodni vinski salon.
Paleta slovenskih vinarjev, ki svojo poslovno priložnost iščejo v tujini, je vse večja. Domače povpraševanje se krči, predvsem v segmentu kakovostnih in nekoliko dražjih vin. Da v Sloveniji popijemo vse, kar pridelamo, že dolgo ne drži več. Največji primorski izvoznik vin, Vinska klet Goriška brda, na tuje proda približno tretjino pridelka, ta delež je v vse več družinskih kleteh še veliko izdatnejši.
Na globalnem vinskem trgu je Slovenija slabo poznana, izvoz tukajšnjih vin pa je statistično zanemarljiv. Večje količine vina izvažata le P&F iz Ormoža in VK Goriška brda, manjši pridelovalci pa se vse bolje znajdejo v mikro nišah. Globalni trendi sicer narekujejo lahkotnejša, sveža in sortno definirana vina, slovenska pa v tujini razvnemajo s slogovno drugačno ponudbo. V ZDA se širi krog ljubiteljev slovenskih sonaravnih maceriranih belih vin in krepkih rdečin, bela macerirana vina so vrhunski gastronomski standard na Japonskem, ker se menda najbolje podajo k njihovim ribjim jedem, slovenska vina spoznava kitajska elita, znajdejo se tudi na vinskih kartah najbolj cenjenih restavracij v Evropi. Četudi povprečni pivci slovenskih vin ne poznajo, marsikateri poznavalec ob njihovi omembi že zastriže z ušesi, vinski blogerji pa se radi pohvalijo, da so pridelavo in naše kraje videli od blizu.
Velika večina slovenskih vinskih predstavitev na tujem je samoiniciativnih. V institucionalno oblikovanih slovenskih turističnih doživetjih namreč vino kot kulturna pijača in nosilec turistične prepoznavnosti še zdaleč nima takšnega mesta, kot denimo v sosednji Italiji. Tam s podporo države pripravljajo mogočne predstavitve njihovih vin v ZDA in na Daljnem vzhodu ter odpirajo predstavništva, svojevrstno mrežo italijanskih vinskih ambasad.
Vino in lokalna kulinarika sta v razvitih vinskih deželah pogosta motiva za turistični obisk. Zlasti tujci so zelo aktivni gastronomski turisti: kolesarijo, hodijo, si ogledujejo naravne in kulturne znamenitosti. Tega pri nas v marsikateri turistični pisarni ne razumejo in gastronomijo jemljejo kot “nekaj za pojest in popit”. A se počasi premika. V Posavju so pognali projekt zidaniškega turizma, v Brdih so za martinovo presegli 500 turističnih postelj. Dodaten pospešek si lahko obetamo, ko bodo tudi uradni promotorji ponotranjili spoznanje, da so vino in z njim povezane zgodbe pomembnejši in ekskluzivnejši motiv za prihod od mehke postelje in hotelskega bazena.