Vile ali barake?
Izolski župan Igor Kolenc je sredi lanskega leta napovedal vojno tistim državljanom, ki izolska kmetijska zemljišča izkoriščajo za najcenejše letovanje ob morju.
Upravitelj zemljišč, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je dopuščal zlorabe, je njegovo napoved razumel kot vojno zoper sebe. Z vojaškim rogom pa je zatrobil zakupnikom, ki obdelujejo zemljo, ker imajo na njej tudi nedovoljene kmetijske objekte, med katerimi se najdejo klop s pergolo, škarpa, poljsko stranišče in rezervoar za vodo. Nekateri Istrani se namreč na njivo odpravijo iz strnjenih mestnih ulic in blokovskih naselij na obrobju.
Ker bi zakupniki leto pred lokalnimi volitvami v rog kmalu zatulili županu, pa tudi predstavnikom sklada in kmetijskega ministrstva, so vpleteni začeli umirjati tone. Ob koncu lanskega leta so celo sedli za skupno mizo. Štiri mesece kasneje bi pričakovali, da bodo rezultati vse zadovoljili, pa ni tako.
Tudi če bo občina sprejela prostorski načrt, s katerim naj bi dovolila kmetijske objekte, bo sklad uzakonil samo zgrajene pred njegovo ustanovitvijo marca leta 1993. Za ostale objekte, ki prevladujejo, bo upošteval lasten pravilnik, precej strožji od napovedanega občinskega odloka. Čeprav proti slednjemu načeloma nima nič.
Sklad gospodari z manj kot desetino slovenskih kmetijskih zemljišč, v Istri pa je najpomembnejši gospodar. V Izoli razpolaga z več kot polovico zemljišč. Občini jih menda še ni vrnil, ker z njimi ni upravljala pred drugo svetovno vojno. Bila so last lokalnega prebivalstva, ki je živelo na območju Kraljevine Italije. Ko se je kasneje množično izseljevalo, so zemljo zakupili Gorenjci, Brkinci, Istrani s hrvaškega dela ..., sprva od lokalne skupnosti, zatem od sklada. Ponekod so resda postavili barake, ki spominjajo na kolibe na tropskem otočju. Pa vendar. Bi bile manjše zlo razkošne vile z bazeni, kakršne rastejo nad Parecagom?