Tri leta kasneje
V zadnjih mesecih se ne moremo izogniti politični ignoranci in nedotakljivosti gospodov na vrhu ob njihovem nespoštovanju (u)pravnih organov. Protestniki zato vpijejo po etiki in morali, toda, kot bi živeli v časih diktature (?!), ostajajo nemočni.
Zvezane roke zaradi državne arogance imajo tudi ”zombiji” iz Pivške kotline, ki se že desetletja borijo proti vadišču Poček. Bolj slabo jih sliši nekdanji postojnski podžupan Zvone Černač. Ko je razgrnitev državnega prostorskega načrta (DPN) za vadišče v začetku leta 2010 naletela na široko nasprotovanje prebivalstva, se je sicer bodisi pod pritiskom javnosti bodisi zaradi volitev zavzel za takojšnje prenehanje aktivnosti glede priprave načrta.
Leto pozneje je kot poslanec v pobudi za ustavitev izdelave DPN na obrambno ministrstvo naslovil poziv, da je potrebno storiti vse, da se vadišče zapre za vse večne čase.
Leto pozneje je postal minister za infrastrukturo in prostor (z očitno enim izmed najkrajših mandatov). In leto pozneje se ni zgodilo nič glede ustavitve postopka DPN, ki bo zdaj pristal na njegovi mizi. Tako zelo blizu rešitve Postojnčani in Pivčani niso bili še nikoli doslej.
Idealna resolucija z zaprtjem poligona na Počku je nemara utopija. Ne pa tudi odškodnine lastnikom zemljišč, ki jim vojska pot zapre približno 250-krat na leto. Takrat ne morejo do polj in gozdov, lokalna skupnost pa težko razvija turistično dejavnost na presihajočih jezerih, kjer obiskovalce, željne oddiha, na sprehodih ali kolesarjenju vznemirja ropotanje vojaških konvojev, grmenje letal in eksplozij.
V strelskem ognju tako izginjajo milijoni, ki se jim v imenu krize odreka ljudstvo. In medtem, ko se na Počku slovenske in tuje vojaške sile več kot 20 let ”igrajo”' v svojem virtualnem svetu, pa v realnosti, denimo na afriški celini, divjajo grozovite vojne ...
Še enkrat se zato vprašam(o): zakaj se že z našim denarjem igrajo/usposabljajo vojaki?