Svoboda in golota
Komentarji
19. 08. 2011, 20.31
, posodobljeno: 30. 10. 2017, 16.07
Vprašanje, ki naj bi bilo vredno milijon evrov: zakaj je poletje še vedno tvoj najljubši letni čas? Poletje je vendar čas soparnih, tik pred kratkotrajnimi nevihtami tudi zatohlih in zvečine sila slabo prespanih noči - ko zlovoljno vstajaš s prepotene postelje, si skorajda tako zbit kot zvečer, ko padeš nanjo.
Poletje so tigrasti komarji, ki te začnejo pikati že dolgo pred sončnim zatonom, poletje je le nekaj minut po jutranjem prhanju znova prepoteno telo, poletje je čas pretirano ohlajenih prostorov in ljudi, ki menda ne morejo preživeti brez pogubnega prepiha, poletje je čas, ko se tudi najbolj mrzlo pivo v nekaj pičlih minutah spremeni v mlačno brozgo, poletje je takrat, ko avto do Savudrije potrebuje vsaj dvakrat več časa kot septembra ali aprila, poletje je takrat, ko še huje in pogosteje kot po navadi krepko preklinjaš ...
Kaj je torej z vprašanjem o poletju kot tvojem najljubšem času? Je nanj sploh moč zavezujoče (ali vsaj sorazmerno smiselno) odgovoriti? Morda je, a se moraš vnaprej sprijazniti s tem, da bo odgovor, kakršenkoli že, “vreden” le cent ali dva.
Poletje je najkrajši letni čas, že zato, ker navzlic vsem pravkar omenjenim neprijetnostim in nadlogam mine veliko hitreje od zime; včasih se te ob jesenskem enakonočju celo polasti občutek, da junija, julija in avgusta sploh ni bilo, da jih je koledar enostavno preskočil.
Je pa poletje še nekaj drugega: je vsakič znova čas, ko si trmasto prepričan, da se ti bo posrečilo udejanjiti in v vsej polnosti izživeti bolj ali manj vse, o čemer si sanjal, sanjaril dolge, predolge zimske noči - zima je v tem primeru pač vse, kar ni poletje. Pride torej poletje, vselej nenadejano in prehitro, in takrat stopiš ven, na plan, v razprtost pod soj dremotnih zvezd; v trenutku, ki si ga že v naslednjem hipu nikoli več ne moreš dodobra priklicati v spomin, kaj šele, da bi ga mogel razsodno razčleniti, v preblisku, krajšem od tisočinke sekunde, se izleviš iz stare in razpokane, tesne in pretesne kože, ki duhamorno zaudarja po letargični zimi. In ga zavohaš, kot mahoma prebujena zver, ki se ji je posrečilo za kratek čas pobegniti iz živalskega vrta, zavohaš poletje: diši tako, kot ne more dišati nobeno cvetje. Tako diši ena sama stvar na tem zavoženem svetu: svoboda.
Seveda veš, da je ta svoboda zgolj kratkotrajno slepilo, jalova in ničeva utvara, ki se je kot onemogli brodolomci oklepajo v slepo ulico prignani obupanci; toda njenega vonja se vseeno ne moreš naveličati. Šel boš tja in tja, doživel boš to in ono, lebdeč kot oblak in tavajoč kot izgubljen otrok si boš nabiral spominskih okruškov za temačni in zlovoljni čas, v katerega bo že jutri poniknilo poletje. Gol boš kot čer, ki v času oseke pokuka iz morja, gol kot posušen osamelec pod gorskim prelazom - in blagodejna sapa se bo nežno dotikala prebujene golote tvoje še včeraj nasilno ustrojene, po jutranji rosi in spokojnem molku narave hlepeče kože. Omamljen, pijan boš od lastne golote; ogenj boš, ki noče vedeti za neizbežnost pepela.
Svoboda in golota: odgovor, ki ni vreden prebite pare. A drugega odgovora ni.