Pionirji in šleve
Prodor homeopatskih zdravil v slovenske lekarne vliva upanje, da se Slovenija malce pogumneje odpira spoznanjem in izkušnjam alternativnega zdravljenja.
Podiranje okostenelih miselnih pregrad v medicini je pri nas še najbolj podobno sizifovemu poslu. Morda tudi zato, ker sta si uradna medicina in farmacevtska industrija v Sloveniji zgradili okope, s katerih lahko trdno držita vse vajeti v svojih rokah.
V to so prepričani zagovorniki alternativnih metod zdravljenja, ki jih je tudi med zdravniki kar nekaj, a si tega na glas ne upajo priznati. Zlasti zato ne, ker sta v Sloveniji uradna in alternativna medicina tako vsaksebi, da zija med njima (še) globok prepad.
Zakaj? Le na videz težavno vprašanje, zlasti zato, ker praksa v drugih državah EU glede podiranja teh meja nakazuje, da se ti dejavnosti vztrajno zbližujeta. Mnoge alternativne metode so v tujini že leta del uradne medicine. Pa ne gre le za, denimo, akupunkturo, osteopatijo, homeopatijo, bioenergijo, kristaloterapijo ... Medicina v nekaterih razvitih državah namreč že s pridom sprejema vsa koristna spoznanja in učinke metod, ki pripomorejo k boljšemu, zlasti k celostnemu zdravljenju bolnikov.
Zakaj ostaja glede tega Slovenija v EU oaza ovir? Morda zato, ker je pri nas uradna medicina že po pravilu okostenela veda. Po zatrjevanju zdravnikov menda zato, ker gre za povsem eksaktno vedo, brez tako imenovanih čaranj, ki niso oprijemljiva, še manj so povsem dokazljiva. Drugi, zdi se, da še bolj utemeljen vzrok, pa tiči v moči farmacevtskega lobija. Slednji ima močan vpliv na zdravnike in homeopatskih zdravil ne izdeluje. Uradna zdravila z vsemi dokazanimi možnimi učinki vlivajo občutek varnosti, ker so predvidljiva.
Osupljivo je, kako ponekod slepo sledimo napotkom EU (kot je, denimo, ukinitev rumene luči na semaforju), pri alternativi pa smo pravcate šleve.