Neoliberalizem od Trsta do Ljubljane
Če odštejemo Štajerce, Prekmurce, Gorenjce, Dolenjce, Belokranjce, Korošce, Notranjce, Ljubljančane in večino Primorcev, je vsa Slovenija vsaj malo in vsaj načeloma žalostna, ker bodo zaprli zadnjo in edino slovensko knjigarno v Trstu.
Je to res tako tragično? Ali je slovenska knjigarna - kjerkoli že, še posebej pa izven Slovenije - slovenska zato, ker je v lasti in/ali upravljanju Slovencev, ali zato, ker v njej prodajajo knjige v slovenskem jeziku?
Na Twitterju, kjer je pred kratkim potekala mlačna debata na to temo, je bivši minister Žiga Turk z za neoliberalce značilnim cinizmom pripomnil, da knjigarne izumirajo zato, ker niso več relevanten prostor za prodajo knjig.
Tega se najbrž zavedajo tudi tržaški Slovenci. A kaj jim to pomaga? Zanje je knjigarna s slovenskimi knjigami več kot samo tak prostor.
Sam znam biti še bolj ciničen od neoliberalcev, zato se sprašujem naslednje:
Bi bilo za narodno zavest tržaških Slovencev blagodejneje, če bi slovenske knjige kupovali in brali na slovenskih kindlih in iPadih? Bi bili zadovoljni, če bi knjige plačevali s kreditnimi karticami, izdanimi v Sloveniji? Ali če bi se na internet povezali s slovenskim mobilnim omrežjem? Ali prišli na to stran meje in se povezali na slovenski wi-fi?
Knjige in jezik, v katerem so natisnjene, sta stari in pomembni vrednoti, ki nista neobčutljivi na modernejše pogruntavščine - nista pa z njimi v nepomirljivem konfliktu.
Bistvo knjig ni, da so skladovnice listov potiskanega papirja, vezanega med platnice. Bistvo je vsebina. Tako kot obstajajo novejši načini distribucije, obstajajo tudi drugačni načini kupovanja in konzumiranja. Knjigarne kot simbolični prostori srečevanja podobno mislečih - ali konkretno, kot v Trstu, enako govorečih - se zato poslavljajo. In to ni tragično. Če želijo tržaški Slovenci ohraniti svojo spoštovanja vredno pripadnost slovenstvu, se naj sprijaznijo in prilagodijo.
Knjige pa so problem tudi v matični domovini. O tem pričajo peripetije v zvezi s prodajo Mladinske knjige Založbe.
Na predvečer dražbe MKZ - ki so se je upniki bankrotiranega bivšega lastnika morali znebiti -, so glas povzdignili pisatelji in opozorili na vlogo, ki jo je v novejši zgodovini Slovencev odigrala nekoč častivredna založba. Zvenelo je patetično in neprepričljivo.
Za dobro vago pa je poskrbel še minister za kulturo, ki je v Odmevih
povedal
, da so “slovenska kultura, slovenski avtorji, slovenski prevajalci, slovenski jezik […] edini kapital, ki ga [Mladinska knjiga] ima”.
To je kruta pomota. Besede? Neprecenljivo! Toda edini pravi kapital za take transakcije je kapital sam. Tisti, ki ga je ponudil največ, je smel kupiti založbo. Pa naj jo ima.
Bolje bo za vse, ki jim je mar za slovensko besedo, da se tega začnejo zavedati in v tem duhu ravnati - in to tako v Trstu kot v Ljubljani. Slovenskih knjig ne bo rešila patetika. Rešil jih bo keš.
No, knjige je treba znati tudi pisati, izdajati in brati.
Nekaj mi še ni šlo v račun pri ministrovem izvajanju. “Slovenija si res ne želi ponovno državnega založništva,” je rekel in vnaprej zavrnil ideje, da bi MKZ rešila država.
Ne štejem se med zagovornike absolutizma nacionalnega interesa in družinske srebrnine (za vsako ceno), vendar vidim hudo diskrepanco med državnimi deklaracijami o pomenu kulture in vladnim laissez-faire pristopom.
Mislil sem, da je vlada kriptosocialistična - zdaj pa se delajo ta hujše neoliberalce! Po eni strani se z vsemi štirimi oklepajo lastništva v bankah in še nekaterih pomembnih podjetjih in panogah, po drugi pa jim ni mar za založbo z nespornimi zaslugami za kulturo.
Če bi si kdo zaslužil vladni bail-out, bi si ga MKZ. Bolj že kot kakšna iks-ipsilon firma z nekaj potencialnimi brezposelnimi.
Pa bi se Čufer še malo zadolžil. Saj se ne bi poznalo!